A veš tisto, ko spiš, v globokem spancu, sanjaš nekaj lepega, umirjena, blažena… in potem se na VEEEES glas nekdo zadere: “Mamiiii!!!!!” Srce ti skoraj vrže iz prsnega koša, oči na hitro dobijo bitko s težkimi vekami, ampak pekoč občutek ostane, suho grlo, precejšnja zmedenost in počasno prihajanje do ugotovitve, da smo še vsi živi in v redu, da je to samo tvoj otrok, ki je pred eno stotinko sekunde odprl oči in bi že TAKOJ na polno skočil v nov dan.

Ja, takole se v resnici začnejo moja “jutra”. Jutra v navednicah, ker za moje pojme je vse skupaj v resnici še zeloooo noč. Ko si moje telo toliko opomore, da se lahko dvigne (ob stalni spremljavi glasnega navijanja: “Mamiiii, mamiiii, mamiiii….!!!” in ob mojem vztrajnem šepetanju: “Pssssst! Psssssst! Nino boš zbudil!”), vzamem Iana iz posteljice in vsako sleherno jutro/pozno noč poizkusim, če bo pa morda danes tisti srečni dan, ko bom Iana položila v posteljo zraven sebe, ga nežno božala in mu pela in bo še malo zaspal. Do danes še neuspešno, a NIKOLI ne veš.

Ian je že v polnem pogonu, Nino je seveda zbudil. Če bi se malce potrudila, bi lahko brez težav spala še vsaj eno uro, ampak tudi Nina se boji, da bo nekaj zamudila, če takoj ne vstane.

Zdaj pa pride tisti zanimivi del: Na koncu še vedno lovimo zadnje sekunde, jaz se derem: “A se lahkoooo proooosiiiim obujeeeeš, zamuuuujaaaamoooo!!!”, Nina poskuša podreti svetovni rekord v najpočasnejšem oblačenju in obuvanju v kategoriji 2-10 let, Ian bi vse SAM in se mi kot ena jegulja izmika, ko mu želim obleči pulover, jaz pa se osredotočam na to, da mirim predvsem sebe, ker sem pač popolnoma nemočna v tej situaciji. VSE sem pripravila vnaprej, vse zorganizirala, časa smo imeli vsaj uro več kot predvideno, pa vseeno ne gre. Nikoli.

Poskušala sem že več tehnik:

1. Zbudi se eno uro pred ostalimi.
KAKOOO?!?! če niti slučajno ne morem predvideti, kdaj bodo vstali? In tudi če bi lahko, kaj, naj vstanem ob treh? Ali pa sploh ne grem spat?! Pa če bi že si naštimala budilko, vsi vemo, da bi eno uro prej zbudila tudi vse ostale!?

2. Bistvo je v pripravi.
Res pomaga. Pripravim obleke in premislim, kaj bomo zajtrkovali. Pospeši zadeve, vsekakor, a nihče se ne more nikoli pripraviti na malčkovo nepredvidljivost in mojstrsko zavlačevanje, ki brez problema premaga vsako želvo.

3. Umiri se, otroci čutijo tvoj nemir.
“Vdih, izdih, nasmeh, umiri dihanje. Nič hudega, če zamudite.” si že itak vsakič znova prigovarjam, saj bi se mi sicer zmešalo. “Otroci so, samo majhni otroci, tega ne delajo nalašč, da bi te jezili, vodi jih skozi postopke, pomagaj jim.” mi pravi notranji glasek. A na trenutke se s tem glaskom sumničavo spogledava, saj zares, popolnom iskreno, smo zares prepričani, da nikoli ne počnejo tega nalašč?!

4. Ura z barvami
Ta v resnici še najbolj deluje. Pri Nini, ki že razume, kaj pomeni premik kazalca in določena barva. Pri Ianu ta seveda še ne deluje. Ampak v resnici je dovolj Nina. Če se ona uredi pravočasno, potem lahko jaz Iana samo dvignem in nesem.

5. Naj bosta samostojna in odgovorna
“Če bosta vse naredila sama, brez priganjanja, jima bo všeč.” Ta tehnika deluje tako, da 15 minut pred odhodom (s predpostavko, da ti je uspelo pravočasno umiti, nahraniti in obleči otroke), podaš navodila: “Obujta si čevlje in oblecita bundi, čas je za odhod. Nina, pomagaj še Ianu, prosim.”  Ta tehnika včasih deluje, včasih pa se skregata in potem ju lovim, skupaj s čevlji in bundami, po celem stanovanju. Včasih sta preveč uspešna in končata v nekaj minutah, jaz pa sem popolnoma nepripravljena, zato potem jokata, da jima je vroče in kdaj gremo in da se ne bosta nikoli več tako hitro oblekla in obula.

Zaključek

Jutra so pestra in divja. Do takrat, ko se moram odpraviti v službo, sem že popolnoma izčrpana in potrebujem eno dobro kavo, da lahko zares začnem.

Ampak obenem je v teh jutrih skritih toliko čudovitih trenutkov! Tisti jutranji zalimani pogledi, razmršeni laski, majhne rokice, ki kličejo po bližini, nogice, ki se trudijo ujeti čeveljček nase, žgečkanje med bratcem in sestrico, četudi je nagajivo, držanje za roke, in seveda nežni objemi in poljubčki ob odhodu. Včasih celo kakšna solzica. Ker, kljub temu, da sem bila celo jutro raztresena, tečna in zadirčna, me imata moja otroka neskončno rada in komaj čakata na popoldan, ko bomo spet skupaj. Jaz pa tudi. (Po kakšnih dveh, treh urah, no ;))

 

Objava je nastala v okviru projekta Rastemo z Lidlom <3

Kategorije:Rastemo z Lidlom

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja