Ko v poletni sapici zapihaš še malce bolj kot ponavadi. Ko se dih ujame in se zaveš, kako radostno srečo imaš. Ko te veter boža in se počutiš brezmejnega. In v vsej tišini, ki te obdaja, se tvoje misli zavejo, da si srečen. Da imaš veliko, čeprav čez mesec tuhtaš, kaj vse bi še lahko imel in za kaj vse si prikrajšan. Je to spanec, ki ti krade noči? Je to tista svoboda, ki si jo užil nekoč, zdaj pa se počutiš ujetega? Je morda spomin na vse kar je bilo ali kar še bo? V vsej tej peklenski vročini, ti daje veter edino moč, da zapreš oči in zaživiš.
In potem se spomniš na vse tiste prve trenutke, ko si začutila spremembe v telesu. Nekaj je bilo drugače. Nisi bila ista. Vedela si, da je tokrat drugače. Ultrazvok je potrdil, da si noseča. Ti, vidva bosta postala starša. Sreča je bila nepopisna in obdobje pred teboj je bilo drugačno. Nosečnost se je odvijala na trenutke počasi, spet drugič pa se ti je zdelo, da gre vse prehitro. Doživela si lepe in težke trenutke. Bila si čustvena, lačna, drugačna. Tvoje telo je kraljevalo mali dušici.
In kaj hitro se je začelo. Zdelo se je dolgo, pa vseeno si ga na koncu držala. Tvoje srce je bilo zanj. Spet se je vsul val čustev, ki so te božali z vso svojo mogočnostjo. Prišla sta v varen dom, kjer so se začele borbe. Bom lahko močna mati za svojega otroka? Mu bom lahko dala vse kar si želim? Bom zmogla? Svet se je spremenil za oba. Bila sta starša, bila sta drugačna. Vsak od vaju je potihoma gledal drug na drugega, na ljubezen, ki sta jo dala. Vajina vez se je poglobila, čeprav sta se na trenutke lovila, sta na koncu ujela tok, ki vaju je nesel novim dogodivščinam naproti.
Doživela sta prve zobke, obračanje, korake in besede. Vajin otrok je rasel, vidva pa sta rasla z njim. Vsak nov dan vama je prinesel nov žar na obraz. Včasih sta podnevi komaj shajala zaradi utrujenosti, pa vendar vaju je vsak smeh otroka razvedril. In prišli so trenutki trme in svojega jaza. Pogumno sta postavljala meje, ko vaju je nenadoma nepričakovano zajelo. Bila si noseča. Spet.
Zdaj je bilo drugače, šla si že čez vse to, pa vendar te je bilo potihoma strah. Kaj kmalu si zopet držala dete v naročje. Drugi otrok vama je zopet spremenil svet, a kljub temu ne bi zamenjala teh trenutkov sreče. Bila sta dva, oba ljubeča, tako vajina. In dala sta vse te lepe trenutke, ki sta vama jih poklanjala vajina otroka. Vsi ti smehi, poljubi, iskrive oči, jeza in veselje so vama dali bistvo. Čeprav vama je bilo težko, sta se zavedala, da vama je vse poplačano.
In ko veter še močneje zapiha, te poboža s prijetno sapico. Vse že diši po morju. Tisti sladki trenutki pa ti božajo srce.
Tea Delena
Tea je mamica Lovru in Ajdi. Njeno življenje ubeseduje blog Tea time. Poleg materinstva, se navdušuje nad modo in opremljanjem doma. S svojim krdelom zelo rada hribolazi in se prepušča toku življenja.
