Ajda Rotar Urankar je na družbenih omrežjih zasedla prav posebno mesto. Ni več “tista Davidova žena”, ampak je AjdaRU, čudovita ženska, mamica, #bossbabe, navdih in motivacija za številne sledilke. Me jo preprosto obožujemo in z velikim veseljem smo poklepetale z njo o njenem življenju, stvareh, ki jih skriva pred sledilci in o življenju v družbeni izolaciji.

Ajda, si ena od mamic, ki nam je v velik navdih. Predvsem si te zapomnimo po neskončni pozitivi, dobri volji in sreči, ki jo širiš sedaj tudi izven doma. Si od nekdaj taka, koliko se posebej potrudiš za družbene medije, je kaj takega, kar pred sledilci skrivaš? 

Haha, hvala! Take komplimente je vedno lepo slišati 🙂 David je zaradi svoje službe malo bolj izpostavljen že od prej, jaz pa sem se na začetku tega otepala, nisem se počutila domače na tej sceni, čutila sem neko distanco. Vedno sem ga prosila, če gre lahko na dogodke brez mene, prav tako se z njim nisem veliko pojavljala v medijih.

Potem sem postopoma spoznala nekatere ljudi v tej branži in ugotovila, da so resnično kul, da se zelo ujamemo in veseliti sem se začela dogodkov, kjer smo se srečavali. Tako sem s časom tudi jaz našla svoj prostor in postala bolj odprta za medije in družbena omrežja. Tukaj še vedno mislim, da sem med bolj konzervativnimi uporabnicami, recimo ne bi objavila sebe v gatah ali pa še posebej otrok v kakšni kočljivi situaciji, to pač ni moj stil.

Bistvo pa ostaja. Pozitivna in hvaležna za vse sem od nekdaj. Seveda tudi meni ne gre kdaj po planih, sem slabe volje in utrujena, a se v takih trenutkih poizkušam spomniti na vse, za kar sem lahko hvaležna in takoj je precej lažje.

<

Tvoja poslovna pot te je odnesla v izdelovanje ličnih, modnih ninic za dojenčke in sedaj tudi družabnih iger za otroke. Kje dobivaš navdih? Lahko sklepamo, da pri svojih otrocih? 

Ja, to pa res. Minimellows ninice sem začela delati prav zaradi Liama. Ko sem bila noseča, sem imela v planu, da kupujem čim manj stvari zanj, a zato te bolj kvalitetne. Spomnim se, kako sem kot otrok imela rada svojo ninico in prebrskala sem vse butike, da bi našla kakšno zares lepo, ki bi ga pričakala ob rojstvu. Na koncu se je to končalo tako, da sem mu jo sešila sama. Ko sem videla, kako reagira nanjo in kako rad jo ima, sem dobila tako veselje, da je iz tega postal čisto pravi butik.

Čeprav je bilo dokumentacije in formalnosti s certfikati toliko, da sem večkrat mislila kar obupati, pa sem sedaj zelo vesela, da nisem.

Res sem ponosna, da lahko najmlajšim nudimo vrhunske izdelke, ki so ročno narejeni v Sloveniji. Vedno sem gledala, da bi za svoja otroka naredila le najboljše. Pomislim, česa bi bila res vesela, kaj jima bo pomagalo pri razvoju, kaj rada počneta, … In s tem v mislih sem pred kratkim izdelala tudi igro Spomin.

Začelo se je čisto spontano. Z Liamom sva barvala in se zraven pogovarjala o kakšnih lepih trenutkih, ki se jih spomni, on pa me je vprašal, česa se jaz spomnim iz svojega otroštva. Tako se mi je porodila ideja o Spominu in o praznem paru, ki spodbuja otrokovo kreativnost.

Kako združuješ svojo službo in svojo trgovinico?

Že odkar se spomnim, sem rada ustvarjala. V osnovni šoli se to sicer ni izšlo preveč obetavno – pri likovni vzgoji sem dobila “manj uspešno”, ker sem narisala modro mušnico, haha. Zelo dolgo časa, tudi potem v srednji šoli, sem si želela postati industrijska oblikovalka; bolj točno oblikovalka avtomobilov. Že od nekdaj sem nora na avte in na dizajn, pa se mi je zdelo super, da bi to združila.

A čisto na koncu, ko sem se vpisala na faks, sem si premislila in vpisala grafično oblikovanje na univerzi Lincoln v Veliki Britaniji. Pa mi ni žal, res sem vesela, kam me je pripeljala pot.

Avtomobile imam še vedno zelo rada, a užitek najdem tudi v tem, da z oblikovanjem spletnih vmesnikov lajšam in lepšam digitalno izkušnjo uporabnikom. Ker zaradi redne službe večino časa preživim za računalnikom, so mi Minimellows s svojo analognostjo popolna protiutež.

Kdaj, poleg dveh majhnih otrok, izdeluješ izdelke? 

Na začetku sem vse izdelovala sama, zdaj pa nas je v ekipi že več. Imela sem precejšno srečo, da sem naletela na super šiviljo, ki ima poleg vrhunskih spretnosti res razvit čut za visok standard. Odlično se dopolnjujeva. Ko pa sem se odločila izdelati igro Spomin, sem za barvice poprijela vsakič, ko je zraven barval tudi Liam ali pa pozno zvečer, ko sta malčka spala. Sedaj, ko pomislim, je bilo kar naporno, a takrat sta me gor držala adrenalin in zagon, tako da tega niti nisem opazila.

Kakšno je bilo vaše življenje pred karanteno in kakšno je sedaj?

Navajeni smo, da smo ves čas naokrog. Pozimi to pomeni na snegu, poleti na morju, pa tudi kadar smo doma, gremo v center, k prijateljem… Najprej je bil zame kar velik šok, ko sem videla, kaj se dogaja in da bomo ves čas doma, ampak potem sem pomislila, kaj vse sem si vedno želela narediti, pa za to ni bilo časa. Moram priznati, da mi sedaj kar paše. David je bil novembra in decembra zaradi službe zelo malo doma, ko je bil prost, smo pa bili ves čas naokoli.

Tudi za malčka je čas, ki ga preživita skupaj, zelo pomemben. Drugače je Liam v vrtcu, sedaj pa sta lahko z Nelsom cele dneve skupaj. So sicer trenutki, ko bi zvočno izolirana soba precej pomagala, haha.

Imamo veliko srečo, da imamo vrt in peskovnik, v bližini pa gozd, tako da dodatno energijo pokurimo s tem, da se gremo “zlaufat” ven.

Z Davidom sva začela vsak večer telovaditi – super se mi zdi, da se je kar nekaj trenerjev angažiralo s spletnimi treningi in nudijo vodene vadbe, ki jih lahko opravljaš doma. Nujno se mi zdi, da načrtno zapolniš svoj dan z različnimi aktivnostmi in igrami.

Kaj misliš, bo Sloveniji uspelo zajeziti virus in kakšno bo stanje potem? 

Verjamem, da nam bo. Upam pa, da čim prej. Ne samo zaradi vseh potencialnih smrti, ampak tudi zaradi tistih delavcev, ki so v tej situaciji še bolj na udaru in delajo nenormalne urnike, da nam lajšajo življenje. Zdi se mi, da smo se začeli kar dobro povezovati in prilagajati, a morali se bomo še bolj. Pustimo te majhne prepire in nestrinjanja na strani, to so malenkosti, za katere bo čas, ko se situacija umiri.

Sedaj je važno, da stopimo skupaj (kakšna ironična fraza) in ostanemo močni. V kriznih časih se dobre in slabe stvari vedno pokažejo v ekstremih in ena izmed najboljših stvari, ki je prišla na plan je, kako se znamo podpirati, tudi po družbenih omrežjih, kjer glas vsakega seže daleč. Res neverjetno lepo je, kako sedaj še toliko bolj zavzeto širimo glas o malih podjetjih.

Iz srca upam, da se bodo vse te dobre stvari, ki so prišle na plan še toliko močneje, obdržale tudi kasneje. Da kupujemo lokalno hrano, podpiramo slovenske izdelke, ponudimo pomoč šibkejšim. To, da pomagamo drugim, ne olajša situacije samo njim, ampak naredi močnejše tudi nas same.

Misel, na katero se večkrat spomnim:

Človeka definira to, kakšen je, ko je situacija težka in kako se v njej odzove, kajti v lepih časih smo vsi najboljša verzija sebe.

Kategorije:Navdih

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja