Bila sva samo midva
Danes sem po službi zavila v bližnjo trgovino in na hitro poklepetala s kolegico.
Standardnim vprašanjem: »Kako si? Kako je Mia?«, je sledila trditev, ki me je kar malo zmedla. » Kako se življenje spremeni, ko imaš otroka.«
Ko sem vrečke položila na sovoznikov sedež, sem nekaj sekund v miru in tišini premišljevala kako se je v dveh letih obrnilo življenje. Dobro se spomnim, ko se nisem zavedala kako bo, ko se pridružita dve mali nogici.
Preden sem zanosila, je bilo moje življenje popolnoma drugačno od tega danes.
Hodila sem v službo, uživala vsakdan, brez velikih obveznosti sem živela iz dneva v dan. Čez teden služba, vikend pa za pijače s prijatelji, pogovore dolgo v noč in za naju dva.
Ko sva se odločila, da bova delala na otroku, nisem razmišljala veliko. Življenje je vodilo pot, ki sem se ji prepustila.
Kar naenkrat sva postala starša
Še včeraj sva bila samo jaz in ti, danes pa sta z nama dve malici nogici. Nežni, nebogljeni, mali nogici. Po prihodu v domače okolje, sem bila vesela a hkrati zmedena in prestrašena.
Postala sem mama in s tem v roke dobila nekoga, ki je popolnoma odvisen od mene. Prejela sem obveznost, ki je ne morem nikoli več izpustiti. Priznam, da je bil začetek težak, saj sva bila za vse sama. Nisem želela nikakršne pomoči, saj sem takšen človek, ki vse rad postori sam.
Po dveh tednih je vse postalo lažje. Ujeli smo pravi ritem, se »spoprijateljili« in postali družina.
Postali smo »čudni«
Teden za službo, vikend za oddih, se je spremenil v 24 urno službo 7x na teden.
Prioritete so zamenjale svoj pomen. Jaz in dve mali nogici , sva postali eno. Odvisni ena od druge, sva skupaj preživljali jutra, popoldneve, večere in noči. Temu je seveda sledila utrujenost in čez dan nisem bila takšna kot pred mesecem dni. Bila sem izčrpana, vendar hkrati vesela.
Pred njenim rojstvom, sva velikokrat izkoristila vikend in se šla sprostiti v bližnjo restavracijo ali bar, naenkrat pa nama to ni bilo več v interesu. Želela sva biti skupaj, kot družina. Zdelo se mi je prav, da prve mesece posvetim v večini njej in partnerju.
Za nekatere smo postali čudni, saj veste kako to gre. Tisti, ki so samski oz. brez družine, le redko razumejo tiste, ki jo imajo.
Sedaj izkoristiva prosti čas za naju dva, medtem ko sva pred Mio tekala od bara do bara in brezskrbno zapravljala pridelan denar.
Kdaj bom spet takšna kot pred porodom
Vsi vemo, da nas nosečnost spremeni. Tako psihično kot tudi fizično. Nekatere imajo » srečo« in v mesecu dni izgledajo kot da ne bi rodile, druge pa morajo garati, da si pridobijo tisto obliko telesa, ki bi jo želele imeti.
Preden se nama je pridružila Mia, sem veliko prostega časa posvetila športu, saj me sprošča. Hodila sem v fitnes, tekla. Njen prihod tega ni prekinil temveč je spremenil njegov namen. Prej sem telovadila, da »bom lepa«, sedaj telovadim, da bom » zdrava in lepa«.
Ker je nisem želela puščati okrog že v prvih mesecih življenja, sem začela z različnimi vajami doma. Trudila sem se, da bi vključila v vse to tudi njo, saj sem želela, da s tem nekako odrašča. Sedaj, ko je stara dve leti, je telovadba najin del dneva. Takrat se skupaj igrava, smejeva in zabavava, hkrati pa narediva nekaj koristnega za telo.
Par ali družina
Njen prihod je vsekakor ogromno spremenil, ničesar pa nama ni vzel. Še vedno si vzameva čas za prijatelje, še vedno si vzameva čas en za drugega in še vedno delava tisto kar naju veseli. Takrat sva to počela brez nekega cilja, danes pa te stvari počneva, ker jih prenašava tudi na Mio.
Vsekakor sem mnenja, da velja pravilo: » Srečni starši, veseli otroci.«
Seveda je bilo lepo, ko sva bila sama, popolnoma brez skrbi. Pridemo pa do točke v življenju, ko nas nekaj vleče naprej. Včasih, ko imam polno glavo si mislim ravno to, kako lepo nama je bilo takrat, vendar ko se pomirim in dobro pomislim kaj sem rekla, se hitro ugriznem v jezik.
Obožujem to, da smo družina, obožujem naše skupne trenutke, obožujem smeh in kreganje, obožujem NAS.
Dve mali nogici prineseta v življenje toliko sprememb in hkrati toliko ljubezni kot si človek ne more sploh predstavljati.
