Ko ženske začutimo težave “tam spodaj”, je pogosto že prepozno, da bi lahko te težave odpravile popolnoma. Sem mamica treh otrok, stara sem 31 let in pred dvema letoma sem naletela na težavo, ki se ji reče zdrs medeničnih organov.
Sama sem bila precej časa zagovornica stavka: “Poslušaj svoje telo in ne bo težav.” Najstarejšega in najmlajšega otroka sem rodila naravno, deklica vmes se je zaradi obrazne vstave rodila s carskim rezom. Pred rojstvom otrok nisem bila nikoli pretirano športen tip človeka, vsake toliko sem se sicer trudila z občasnimi tekaškimi poizkusi in obiski fitnesa, ki so ponavadi propadli, še preden sem dobro začela, ker – saj veste – je bilo grizljanje slanih prigrizkov ob gledanju Prijateljev enostavno privlačnejše.
Po rojstvu najstarejšega, ki je obenem tudi otrok s posebnimi potrebami, mi je v glavi končno “kliknilo”, da moram nekaj narediti tudi zase, če želim biti dovolj močna za vsakodnevne vzpone in padce. Materinstvo je za vsako žensko nekaj, kar precej pretrese in spremeni življenje in odnos do sveta; če se ti rodi otrok s kupom posebnosti, ki jih nisi pričakoval, je to še bolj izrazito. Moj “ljubi-sovraži” odnos s športom se je spremenil v tedensko nujnost, pri kateri sem sprostila napetost in krepila svojo vztrajnost. Rada sem telovadila, z užitkom sem spremljala vse spremembe na svojem telesu in počutila sem se močno.
To se ni spremenilo niti po rojstvu hčere, pravzaprav sem svojo rutino še dopolnila in se začela pol leta po njenem rojstvu intenzivno pripravljati na svoj prvi polmaraton (sem pa zaradi carskega reza počakala z vadbo do treh mesecev po porodu, ko sem najprej začela z lažjimi oblikami in jih stopnjevala). Tisti, ki se s športom intenzivno ukvarjajo večkrat tedensko, dobro vedo, kakšen učinek ima telovadba – življenja brez nje si kmalu več ne moreš niti predstavljati. Prvi uspešno pretečen polmaraton je vodil v leto in pol tekaških podvigov po različnih slovenskih krajih, potem pa se je zgodila tretja nosečnost.
Med vsako nosečnostjo sem telovadbo malce postavila na stranski tir, ker sem čutila pomanjkanje energije in moči – tudi tokrat ni bilo nič drugače. Poslušala sem svoje telo, mirovala in z žalostjo v srcu pri enajstih tednih izvedela, da je srček malega bitja prenehal biti le kakšen dan ali dva pred pregledom. Obdobje, ki je sledilo, je bilo obdobje celjenja ran – fizičnih in psihičnih. Dobro leto kasneje je na svet pokukal zadnji član družine, zdrav, živahen fantič. Življenje se je počasi vrnilo na stare tire, tudi sama sem po nekaj mesecih po porodu ponovno našla svojo strast v intenzivni vadbi, pri kateri sem imela občutek, da sem jaz tista, ki drži vse niti v svojih rokah. Potrebovala sem moč za vsakodnevne izzive – najstarejši sin je namreč v tistem času tehtal že preko 20 kg, njegov voziček tudi približno toliko, vsak dan pa je bilo potrebno oba spraviti iz stanovanja v drugem nadstropju (brez dvigala) in nazaj, svoje pa sta seveda zahtevala tudi malčica in dojenček.
Počutila sem se dobro. Pravzaprav sem se počutila izvrstno, nepremagljivo, v odlični formi in na vrhuncu svojih moči in brez kakršnih koli težav, dokler … Ja, ni trajalo večno.
Moja moč in nepremagljivost sta se naenkrat brez opozorila sesuli v prah. Eno leto in tri mesece po rojstvu najmlajšega sem pred začetkom menstruacije začutila močno bolečino in neznosen pritisk navzdol. Običajno so bili moji menstrualni dnevi precej dolgi, krvavitev močna, v času PMS so bile prisotne tudi bolečine, vendar se ni nič primerjalo s težavami, ki so sledile. Prvi dan menstruacije sem večinoma preležala, ker sem imela občutek, da mi bo vsak čas nekaj pogledalo ven, vsake toliko pa je maternični predel telesa stresla ostra, skeleča bolečina. Pritisk v nožnici je začel malce popuščati šele ob koncu menstruacije, vendar se je vrnil, ko sem začela s telovadbo, zato sem jo precej zmanjšala in čakala na pregled pri svoji ginekologinji. Ta je potrdila moje domneve, ki sem jih pred tem (kot vsaka sodobna ženska) na spletu našla že sama – pri svojih manj kot 30 letih me je doletelo nekaj, kar je bilo do tedaj v moji glavi rezervirano za starejše gospe: zdrs medeničnih organov.
Moj predgovor je morda res dolg, vendar bi rada z njim pokazala, da se kaj takega lahko zgodi vsaki izmed nas in da na zdrs medeničnih organov vpliva več dejavnikov.
-
Kaj sploh je zdrs medeničnih organov?
Medenično dno je sestavljeno iz več nivojev mišic in vezivnega tkiva. Medeničnih organov ne sestavlja samo maternica, kot si morda predstavljamo, temveč tudi mišice nožnice, sečnega mehurja in analnega sfinktra. Ko začnejo medenični organi popuščati, ni rečeno, da bo prizadeta maternica (ki se lahko povesi ali celo izpade); v nožnico lahko zdrsne mehur (cistokela) ali se pojavi črevesna kila in pritisne na zadnjo steno nožnice (rektokela). Organe v medeničnem dnu obdaja vezivno tkivo, ki predstavlja nekakšno mrežo, sestavljeno iz vlaken in medceličnine, in je nekaj, česar ne moremo okrepiti z vadbo (za razliko od mišic nožnice, ki jih krepimo z vajami za krepitev mišic medeničnega dna). Da si boste lažje predstavljali, maternica pravzaprav v medeničnem dnu nekako lebdi, v poziciji pa jo ohranja mreža drobnih nitk veziva. Do zdrsa medeničnih organov pride, ko mišice in vezi postanejo preohlapne in šibke; organi takrat iz svojega prvotnega položaja zdrsnejo v nožnico, v težjih primerih pa celo izpadejo iz nožnice. Pri zdrsu materničnih organov lahko pride do zdrsa ali izpada katerega koli od sledečih organov: mehur, maternica, nožnica, malo črevo, rektum.
-
Kako prepoznati težave?
Najproblematičnejše pri ugotavljanju težav zaradi zdrsa medeničnih organov je dejstvo, da lažjih oblik ne prepoznavamo, ker ponavadi znaki še niso opazni. Pri zmernih do težkih oblikah pa se pojavljajo sledeči simptomi:
- občutek teže/pritiska ali zategovanja v maternici,
- tkivo, ki moli iz nožnice,
- problemi urinarnega sistema, npr. uhajanje urina (inkontinenca) ali zadrževanje urina,
- težave pri odvajanju blata,
- občutek sedenja na majhni žogi oz. občutek, da bo nekaj padlo iz nožnice,
- težave pri spolnosti, npr. občutek ohlapnosti v nožničnem tkivu, bolečine.
Ponavadi se simptomi jačajo čez dan in so najmočnejši proti večeru.
-
Kaj povzroči zdrs medeničnih organov?
Do zdrsa pride zaradi oslabljenih mišic medeničnega dna in podpornih tkiv, vzroki za to pa so sledeči:
- nosečnost (predvsem več zaporednih nosečnosti v krajšem časovnem obdobju),
- težak porod ali travma med porodom,
- porod večjega otroka,
- debelost,
- znižana raven estrogena po menopavzi,
- kronično zaprtje ali napenjanje pri odvajanju blata,
- kronični kašelj ali bronhitis,
- ponavljajoče se dvigovanje težkih bremen,
- pretekle operacije na maternici (tudi CR).
Med dejavniki tveganja se pojavljajo tudi genetski dejavniki (pojavnost težav v družinski anamnezi) težave so pogostejše pri belkah in ženskah hispanskega porekla. Poklici, pri katerih je pojavnost težav s popuščanjem medeničnega dna večja, so tisti, pri katerih ženske večino časa preživijo na nogah ali dvigujejo težka bremena (npr. vzgojiteljice, kuharice, medicinske sestre, delavke v težkih industrijah).
-
Kakšne so mogoče rešitve pri zdrsu medeničnih organov?
Pri lažjih oblikah so lahko v pomoč pri obvladovanju stanja in lajšanju težav vaje za krepitev mišic medeničnega dna, ki jačajo mišice medeničnega dna, vendar pa jih je potrebno izvajati pravilno (mnogokrat prihaja pri izvajanju keglovih vaj do nepravilnega stiskanja mišic – namesto mišic nožnice ženska stiska zadnjične ali stegenske mišice, ki pa ne dajo nobenega učinka).
Pri zmernih do težjih oblikah lahko z različnimi načini (z mrežico, šivi …) skušajo problematični organ pritrditi na veziva ali pokostnico ali pa v nožnico vstavijo poseben silikonski obroček (pesar), ki drži maternico na svojem mestu, vendar pa dolgoročno taki posegi ponavadi niso najuspešnejši in so potrebne ponovitve.
Skrajna možnost je odstranitev maternice (histerektomija), ki pa je irevirzibilna operacija in se zanjo ponavadi odločajo, ko ženske niso več v rodni dobi in ko simptomi bistveno zmanjšajo kakovost življenja.
- Kako lahko preprečim zdrs materničnih organov?
Ker na zdrs vpliva več dejavnikov, ga v celoti skorajda ne moremo preprečiti, če nam je tako namenjeno (genetika, okoljski dejavniki, vpliv nosečnosti), lahko pa vsekakor vplivamo na to, da do njega pride čim kasneje ali v milejši obliki oz. da zmanjšamo dejavnike tveganja. To lahko naredimo s pravilno izvedbo keglovih vaj, pravilnim dvigovanjem težkih bremen, pravilno telesno držo, rednim odvajanjem blata in urejeno prebavo, pitjem dovolj tekočine, rednim gibanjem in ustreznimi vajami.
Dejavniki, ki povečujejo možnost nastanka zdrsa in se jim je priporočljivo izogniti v širokem loku, so poleg že naštetih vzrokov lahko tudi:
- rigorozne vadbe: tek, jahanje, kolesarjenje, visokointenzivni poskoki,
- kajenje,
- nošenje visokih pet,
- nepravilno sedenje,
- mirena (hormonski vpliv),
- stezniki,
- dolgotrajno dojenje (zaradi zmanjšanja estrogena),
- stres.
Kakšno je življenje po zdrsu medeničnih organov?
Trenutno se počutim dobro. Ne izvrstno, ne odlično, ampak dovolj dobro, da lahko opravljam obveznosti brez večjih težav. Bbolečine so se zmanjšale iz vsakodnevnih na le kakšen dan ali dva pred in med menstruacijo in so manj intenzivne. Opažam postopno, vendar minimalno slabšanje simptomov, povezanih z uriniranjem in odvajanjem, določen pritisk “tam spodaj” pa je prisoten ves čas.
Občutek, da držim vse niti v svojih rokah, je izginil. Najtežje je bilo sprejeti dejstvo, da se je to zgodilo meni, navdušeni športnici, mladi ženski brez kakršnih koli zdravstvenih problemov, ki do takrat za kaj podobnega ni še nikoli slišala ali pa je morda le mimogrede ujela kak pogovor starejših dam o teh težavah. Če sem prej brez težav pretekla 10 ali 20 kilometrov, intenzivno skakala celo uro pet dni v tednu ali dvigovala 15-kilogramske uteži v telovadnici in svojega 20+ kilogramov težkega sina, sem po prvi zaznani bolečini včasih težko zdržala tistih 5 minut čakanja na blagajni ob nenehnem strahu, da bo nekaj pogledalo ven.
Po mnogih merilih sem idealna oseba za tovrstne težave: v roku 6 let je bilo moje telo deležno 4 nosečnosti, 3 porodov (od tega en carski rez), v preteklosti sem imela težave z zaprtji, nenehno vsakodnevno dvigujem težka bremena, vse skupaj pa sem začinila še z vadbo, ki ni bila primerna za moje telo. Hvala bogu moje stanje ni kritično (torej: primerno za odstranitev maternice), se pa zavedam, da se lahko slej kot prej situacija poslabša – še posebej ob dejstvu, da določenih dejavnikov tveganja žal ne bom mogla v celoti zmanjšati. Biti mama otroka, ki je v celoti odvisen od tuje nege in pomoči, pomeni vsakodnevno dvigovanje velike teže (trenutno skoraj 30 kilogramov), smo se pa v tem času preselili v hišo in se je količina dvigovanja in nošenja vseeno precej zmanjšala.
Ker nisem redno zaposlena, imam čez dan več možnosti spremembe položaja telesa, kar tudi s pridom upoštevam, še zmeraj pa se moram precej opominjati pri pravilni drži in sedenju.
Sama sem takoj po postavitvi diagnoze za nedoločen čas prenehala s telovadbo, ker sem čutila, da so se mi ob izvajanju (predvsem vaj, pri katerih je bil prisoten močan pritisk navzdol: trebušnjaki, poskoki, dvigovanje uteži) bolečine bistveno povečale. Izogibam se vsem oblikam vadbe, kjer se ustvarja pritisk navzdol (široki počepi, trebušnjaki, razne plank pozicije) ali pa za medenične organe predstavljajo stres (tek ali poskoki). Vem, da je v Sloveniji ozaveščanje o poporodnih vadbah že precej boljše, kot je bilo nekaj let nazaj, še vedno pa marsikje opažam vaje, ki niso samo neprimerne za ženske po porodu, ampak so lahko celo škodljive. Ne govorim le o visokointenzivnih treningih, neprimernih za žensko telo, ki je kdajkoli rodilo – vem, da dajo hitre in zelo opazne rezultate, obenem pa za naše notranje organe, ki nezaščiteni “lebdijo” v mreži rahlega tkiva, naredijo več škode kot koristi.
Včasih zna biti problematična tudi manj intenzivna vadba, ki organe v oslabljenem tkivu potiska proti nožnici in navzdol, ali vadba, ki jo ne izvajate pravilno (npr. keglove vaje). Razmik med notranjimi trebušnimi mišicami NI MERILO ali kazalnik težav z zdrsom medeničnih organov, lahko pa diastaza rektusov oz. oslabljena vez med trebušnimi mišicami (kljub minimalnemu razmiku) pri vsakodnevnih aktivnostih vpliva na razporeditev pritiska na organe in njihovo postavitev ter povečuje možnost nastanka težav z zdrsom. Sama recimo razmika nisem imela, ko sem začenjala s telovadbo po porodih, pa so se težave vseeno pojavile. Organi v telesu so povezani in priporočljivo je, da smo raje malce bolj kot premalo previdni. Naj vam pri izbiri poporodne vadbe ne bodo vodilo le cena ali rezultati, temveč tudi izučenost tistega, ki vadbe vodi in izvaja. Vse si želimo lepo oblikovanih teles in čvrstosti, ki smo jo imele pred nosečnostjo, ampak naj to ne bo za vsako ceno. Naše telo po porodu bolj kot karkoli drugega potrebuje hvaležnost, nežnost, spoštovanje in čas.
Morda boste kje zasledile, da morate le poslušati svoje telo. Sama sem poslušala svoje telo, ki ni čutilo bolečin in je kričalo po še več vadbe, po še intenzivnejših vajah, po preseganju meja in počutila sem se več kot odlično. Vendar pa telo ne pove vedno, kdaj je dovolj. Pravzaprav pove, vendar včasih šele takrat, ko je že prepozno – takrat kriči glasno od bolečine. Lažje težave z medeničnimi organi niso opazne, zato jih morda ne zaznamo, nepravilna vadba, stres ali način življenja pa jih lahko nepopravljivo poslabšajo.
Bolj pomembno je, da bomo lahko še dolgo brez težav uživale v življenju s svojimi otroki in vnuki.
Zdrs medeničnih organov je stanje, ki ga zaradi neopaznih znakov prepogosto opazimo šele takrat, ko je že prepozno in se ga ne da več popolnoma popraviti.
_______________________
Viri:
https://www.vzajemnost.si/clanek/171918/ko-medenicno-dno-popusti/
https://www.dnevnik.si/1042732839
https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/uterine-prolapse/symptoms-causes/syc-20353458
https://www.webmd.com/urinary-incontinence-oab/pelvic-organ-prolapse#1
https://www.vadbenaklinika.si/poveseni-medenicni-organi-16-nasvetov-ki-vas-lahko-resijo-operacije/
PREBERITE ŠE: “Mama nima vpliva samo takrat, kadar to želi.” – Mami blogerke o vplivu mame na otroke
Urška Golob
Urška Golob je mamica treh otrok in ustvarjalka bloga Prav posebna mama, na katerem opisuje vsakodnevno življenje družine z otrokom s posebnimi potrebami. Je tudi fotografinja pri Prav posebno in sooblikovalka slovenske znamke izdelkov Cuckoo cups. Prepričana je, da nas življenjski izzivi bogatijo in delajo močnejše, če jim dopustimo.
