Navdih

“Meni se sploh ne zdi, da nas je veliko.” (Tina Jakše, šestkrat mamica)

Tale intervju ne potrebuje veliko uvoda. Tina Jakše je na moja vprašanja tako lepo odgovorila, da so vse ostale besede odveč. Uživajte v njeni zgodbi. Pisni in slikovni.

Tina, si mamica z velikim M – imaš 6 otrok, 3 od njih šolaš doma, hkrati si porodna in poporodna dula, pa še aktivna na Instagramu. Kdo si bila preden si imela družino in postala mamica?

Počela sem marsikaj in se iskala, skušala sem najti svoje mesto, svojo identiteto. A obenem sem se želela povsem zliti z drugimi, pripadati, biti všečna in ne izstopati. Nisem vedela ne kdo sem in ne kaj si želim. Počela sem mnogo neumnosti, bila iz leta v leto bolj ranjena in seveda ranila druge. Težko odgovorim na vprašanje kdo sem bila. Lahko povem le kaj sem počela. Študirala, žurala, menjala fante in skupaj z njimi celotne družbe, pela v pevskem zboru, hodila na Taizejska srečanja in druge duhovne vaje, sodelovala na oratorijih, imela tri službe naenkrat (delala sem res veliko), tekla, kolesarila, hribolazila, igrala kitaro, čuvala otroke, se učila jahati, pisala pesmi, spoznavala nove ljudi, bila prostovoljka, prebrala sto knjig za osebnostno rast (in zelo malo vzorcev uspela resnično spremeniti), malo tudi potovala, veliko sanjala,…

Nekaj časa sem bila zaročena in tisto obdobje sem res preživela kot nekdo drug – kot oseba, ki naj bi bila. Kot bi igrala vlogo v filmu. Tako kot sem mislila da je prav. Malo pred poroko se mi je »utrgalo« in se nadaljevalo kjer se je pred tem končalo.

To je bilo malo preden sem spoznala Klemna in bila sem povsem izgubljena. Težko najdem kakšno drugo besedo. Spoznala sva se ko sem bila pravzaprav res na dnu. In ob njem sem se prvič v življenju počutila tako zelo varna, da sem lahko snela maske in se pogledala. Zjokala. Odžalovala. In ker me je on sprejel kljub vsemu temu, sem se sprejela tudi sama in počasi ob njem začela odrivati kdo v resnici sem. In se naučila imeti rada. Tako da, nič kaj zelo romantična zgodba. Je pa resnična.

 

Tina in Klemen.

Si si vedno želela veliko družino? Pa mož? Si želita še otrok?

Jaz sem od nekdaj sanjala o tem da bom imela sedem otrok. Ne vem od kje ravno ta številka. Z leti se je to malo potisnilo v ozadje, zdelo se mi je da je to nekaj preveč izstopajočega zame.

Ko sva se s Klemnom še pred poroko o tem pogovarjala je rekel da bi imel dva. Potem pa sta bila že takoj dva in je tudi on rekel, da bi vsaj še enega. In nato se nama je ves čas zdelo da še nekdo manjka, da nismo vsi. Tako da sva nekako spontano gradila tole najino družino. Ko sem bila noseča z Elo sem bila prepričana da je zadnja. Da sva zaključila. Ne rečem pa raje nič več, ker se zarečenega kruha baje največ poje.

Kako izgleda življenje s šestimi otroki? Koliko so stari, kaj počnete čez dan? Kdo skrbi za organizacijo?

Meni se to da imava šest otrok zdi povsem normalno in se mi sploh ne zdi da nas je veliko. Niso prišli vsi naenkrat in s tem počasnim povečevanjem smo se postopoma navajali drug na drugega in drugačne obremenitve. Najstarejša sta dvojčka Matic in Žan, ki sta stara 10 let. Pika je stara 8 let, Iza 5 let, Svit bo 3 leta in pa najmlajša Ela, ki je bila ravno stara 4 mesece. Seveda moramo biti dobro organizirani, sploh zato ker so vsi doma. Ker Klemen dela, za organizacijo poskrbim jaz. Imamo jasno začrtan okvir/urnik ampak se prilagajamo dnevu, počutju in željam. Smo kar fleksibilni. Ker sem preden sem ostala doma, delala v razvojnem vrtcu, sem tam pridobila precej izkušenj kako obvladovati precej heterogeno skupino otrok.

“Najstarejša sta dvojčka Matic in Žan, ki sta stara 10 let. Pika je stara 8 let, Iza 6 let, Svit bo 3 leta in pa najmlajša Ela, ki je bila ravno stara 4 mesece.”

Naši dnevi so precej različni. Ampak naj opišem en povprečen dan v mesecih po rojstvu naše najmlajše.

Zjutraj običajno midve z Elo vstaneva pred ostalimi in imava nekaj trenutkov zase. Previjem jo, malo zmasiram, pogovarjava se in igrava. Jaz se raztegnem, ker me sicer vse boli. Nato skupaj skočiva pod tuš. Medtem vstanejo tudi ostali. Izi in Svitu pripravim oblačila in nato dokončam zajtrk (Klemen že zjutraj skuha polento/proseno kašo/pirin zdrob,… da se že ohladi). Dva od starejših otrok odpeljeta naša dva kužka na sprehod, tretji poskrbi za zlaganje posode iz stroja. Iza pripravi mizo. Nato skupaj pojemo. Po zajtrku se zberemo v jutranjem krogu. Vsak pove kakšno je njegovo počutje in kaj bi si želel v tem dnevu. Na koncu jaz povem, kako bo potekal dan, vključim tudi vse njihove želje, če je le izvedljivo.

Starejši trije nato v sobah začnejo delati stvari za šolo, jaz jim povem kaj je treba tisti dan narediti. Delajo samostojno, jaz jim razložim novo snov in odgovarjam na vprašanja, ko se jim kje zatakne.

Z mlajšima se nato lotimo neke teme – podobno kot v vrtcu. Trenutno npr. spoznavamo domače živali. Iza seveda veliko bolj podrobno kot Svit. Imamo knjige iz knjižnice, tako bolj strokovne, kot pravljice. Tudi ustvarjamo na to temo, se naučimo kakšne pesmice, se igramo z oponašanjem živali itd… Tudi Ela se zabava ob tem. Vsi otroci zelo radi ustvarjajo, tudi starejši trije se radi pridružijo. Sploh zdaj ko so že zaključili s šolo za letos.

Vmes pojemo malico. Nato pa se prilagodimo vremenu. Običajno grejo na vrt (ko je toplo tudi šolski del opravimo zunaj), berejo knjige, se igrajo,… jaz pa začnem kuhati kosilo. Pri tem mi je v veliko pomoč, da imamo sestavljen tedenski jedilnik in se ne ukvarjam vsak dan sproti s tem kaj bom kuhala, ali imam sestavine in podobno. Vse kar je potrebno namočiti (stročnice, žita) je že namočeno od prejšnjega dne, skuham tekom dopoldneva in nato je kosilo lahko hitro pripravljeno. Za večerje jemo razne zelenjavne juhe z dodatki in to prav tako skuham vzporedno s kosilom. Na tak način v kuhinji porabim najmanj časa.

Ko pride Klemen skupaj pojemo in nato sledi prosti čas. V tem času se npr. igrajo s prijatelji, športajo, plešejo, igrajo na inštrument, berejo,… čas je za njihove hobije ali karkoli jim pač že največ pomeni v tistem trenutku.

To je tudi čas za zmenke, ki jih imamo. Tudi jaz si vzamem nekaj časa zase. Včasih gremo tudi skupaj na sprehod, včasih samo midva s Klemnom in najmlajši, včasih sama potelovadim. Tekom popoldneva tudi pregledam šolsko delo in si napišem kaj bomo počeli naslednji dan.

“Rada imam sezname in potem odkljukamo kar nam uspe narediti.”

Po večerji imamo še večerni krog, najmlajšima preberem pravljico in nato se vsak zahvali za stvari ki so se zgodile v dnevu, ter si izrečemo lahko noč. Klemen gre uspavati Izo in Svita, s starejšimi pa radi preberemo še kakšno zgodbo o kateri se potem lahko pogovarjamo.

Trenutno nama uspe da sva nekje med 20.30 – 21.00 sama (z Elo). Klemen da pred tem še prati perilo. Starejši trije ne zaspijo še tako zgodaj – se še pogovarjajo, berejo, igrajo družabne igre. A dogovorjeni smo da je zvečer čas za naju.

Tako da imava vsak večer skoraj dve uri časa za najin odnos. Parkrat na teden jaz vmes zlagam perilo. Ker Klemen zgodaj vstaja gre prej spat, jaz pa si potem vzamem čas in kaj preberem, napišem, meditiram…

Vikendi so seveda drugačni, večkrat kam gremo. Potem imamo srede, ki so rezervirane za izlete – takrat je tudi povsem drugačen ritem. Pa kak dan je treba nameniti za delovno akcijo, se tudi razdelijo drugačne naloge in s skupnimi močni poskrbimo za hišo/vrt.

Kaj pomeni taka družina finančno? Dobita pomoč od države? Kakšen avto vozite?

Od države dobimo otroški dodatek in dodatek za veliko družino. Klemen dela kot kondicijski trener in na srečo dovolj dobro zasluži, da lahko lepo živimo. Po drugi porodniški (iz prve sem šla kar na drugo) sva se odločila, da ostanem doma. Ker smo vsi ves čas doma je seveda strošek za hrano precej velik, se trudim da nekaj pridelamo sami.

Kupujemo večje količine preko spletne trgovine Bufo in se s tem izognemo tudi nekaj odvečne embalaže. Prihranimo nekaj, ker ne rabimo toliko »talepih« oblek, ker ne hodijo v šolo/vrtec in jaz ne v službo. Nimamo nove hiše, ampak živimo v stari hiši kjer sem tudi sama odraščala. Odločila sva se da nama je trenutno prioriteta da smo čim več skupaj, vsega pač ne moremo imeti.

Seveda si večkrat želim, da bi bili že na svojem in bi bilo vse lepo in po moje. A otroci so veseli, radi so tukaj. Ko se naredi kakšna škoda na parketu sem pa tudi jaz hvaležna da je star. V resnici nam ničesar ne primanjkuje.

Vozimo kombi Citroen Spacetourer in smo zelo zadovoljni, vožnja je udobna. Meni je prav čudno ko se usedem v kakšen manjši avto.

Tina Jakše.

Kako se organizirate glede prehrane? Kaj in kako kuhaš? So otroci izbirčni?

Imamo tedenske jedilnike, Klemen hodi na tržnico in v trgovino 2x tedensko. Na 3-4 mesece naročamo večje količine stročnic, žit, oreščkov, suhega sadja,… preko spletne trgovine Bufo. Otroci sodelujejo pri izbiri jedi, imamo več kuharskih knjig in vsak izbere nekaj (spodbujam jih da izberejo tudi kaj česar še nismo jedli). So določena pravila kolikokrat mesečno se lahko kaj ponovi, da je jedilnik res čimbolj razgiban. Tako vsak ve da je včasih njegova najljubša jed, drugič pa od nekoga drugega. Sledimo tudi letnim časom, sezonski zelenjavi. Starejši trije in Svit sploh niso izbirčni, le Iza ima večkrat pripombe. Ampak so sicer dobri jedci. In radi sodelujejo pri pripravi hrane, potem še raje pojejo.

Tvoj odnos do organizacije izgleda zelo sproščen in pozitiven. Videla sem, da imata tudi čas za zmenke z vsakim otrokom posebej in celo sama zase Vau! Kako to poteka? 

Pred nekaj leti sem dojela, da brez jasnega okvira ne bo šlo. Vsaj meni to povzroča veliko stresa, izgubljala sem se v dnevu in res sem imela občutek da mi nič ne uspe, prepogosto je bil kaos. Sem človek, ki potrebuje napisane stvari. Rada imam sezname in potem odkljukamo kar nam uspe narediti. Pri toliko opravkih je težko čakati, da se bo spontano vse izšlo. Ko imam te svoje načrte, sem res lahko sproščena in vse teče veliko bolj gladko. Meni ni težko biti cel dan v pogonu, sem že po naravi zelo aktiven človek in rada sem zaposlena. Seveda pa sem se z leti naučila tudi spuščati, postala bolj prilagodljiva in se ne sekiram če kaj prestavimo na naslednji dan. Ker seveda ne gre vedno vse po planu.

Zmenke sva uvedla, ker se nama je zdelo pomembno da preživiva nekaj časa z vsakim otrokom posebej. Opazila sva da si znajo nekateri izboriti več pozornosti, da se dogaja da potem tekmujejo za pozornost. Saj se tekom vsakega dneva trudim, da se posvetim vsakemu otroku. Da jim prisluhnem. A ko smo 1:1 res zacvetijo.

Najprej sva uvedla mesečne zmenke in so trajali celo popoldne. Šli smo kam na izlet, na sladico, po nakupih, v kino, s Klemnom so radi športali, z mano so se večkrat raje stiskali doma. Zdaj nam je lažje da je vsak teden z vsakim krajši zmenek (ko je bila korona tako nismo mogli nikamor, zdaj pa je tudi Ela majhna in je ne morem pustiti dlje časa same s Klemnom). Lahko so malenkosti, opazila sem da sploh ni tako važno kaj počnemo. Najbolj važna je namera, to da si vzameva čas za vsakega posebej. To se dogovorimo v jutranjem krogu – otroka ki sta na vrsti povesta kaj bi rada počela – vsak dan ima vsak od naju en zmenek z otroci, ob nedeljah pa drug z drugim.

Poleg tega pa imava vsak večer nekaj časa za naju (in ne, ni vedno idealno in se nama pridruži Iza, včasih tudi Svit. Ela pa običajno res hitro zaspi.). Potem pa se trudiva vsaj enkrat letno iti na vikend oddih. Dojenčka vzameva sabo, ostale otroke pa pošljeva na počitnice k prijateljem. Včasih sem se počutila krivo, da ne gremo skupaj. A vsako leto bolj se zavedam kako pomembno je da ostajava v prvi vrsti tudi mož in žena, ohranjava najin odnos živ. Pogosto mi kdo reče, da imava srečo da imava tak odnos. Ampak je predvsem veliko dela, vlaganja v naju.

“Vsako leto bolj se zavedam kako pomembno je da ostajava v prvi vrsti tudi mož in žena, ohranjava najin odnos živ.”

Ali greste z družino kdaj kam na dopust, izlet…? Kako?

V teh koronskih časih res nismo nikamor hodili. Sicer pa smo šli vsako leto na morje in to vedno junija ali septembra. Že prej nisva imela rada hotelov, niti sezonske gužve, ter vročine. Za naju se ni kaj dosti spremenilo.
Prva leta smo večkrat koristili prijateljevo hišo na enem majhnem otočku na Hrvaškem. Sicer pa smo poiskali kakšen apartma, mobilno hiško. To nam najbolj ustreza. Za nekaj podaljšanih vikendov smo šli k prijateljem, ki imajo tudi hišo na morju, pa malo k drugim prijateljem na slovensko obalo. Radi smo šli tudi na primorsko k moji babici.
Nama se res nikoli ni zdelo, da sva zaradi števila otrok kakorkoli omejena. Nekaj let nam je bilo dovolj to, ker so bili otroci še majhni in so želeli le veliko mivke in morje.

Potem sva pa leta 2019 začutila da bi šli še kam drugam in ne le na klasično morje (čeprav je bilo vedno aktivno). S petimi otroci smo nato recimo brez težav speljali čudovite kolesarske počitnice, smo cel teden s kolesi raziskovali Istro. Pa raziskali smo celo Korziko (bivali v šestih različnih apartmajih). Odkar so najstarejši trije dovolj veliki gremo tudi na smučanje s prijatelji – spet najamemo hiško. Vmes smo šli parkrat tudi v terme.
Na izlete pa že ves čas radi hodimo, Slovenija je čudovita in jo radi raziskujemo. Klemen izbira kraje kjer še nismo bili in imamo en dan v tednu namenjen prav za izlete – ker je za vikend običajno povsod gužva. Zjutraj zgodaj vstane in pripravi veliko hrane za na pot in potem odrinemo.

Žal nas je to leto z ukrepi kar ustavilo, zdaj počasi spet začenjamo. Ampak imamo na srečo res lepo okolico in smo tudi tukaj odkrili mnoge lepe in še nepoznane poti.

Zakaj si se odločila za šolanje od doma? Lahko na kratko opišeš, kako to poteka?

Za šolanje doma sva se odločila najprej zato, ker sva želela za eno leto podaljšati svobodo. Da nismo vezani na šolsko leto, na počitnice. Jaz sem bila doma, Klemen je s.p. in smo si res sami organizirali naše življenje. Zelo težko nama je bilo pomisliti, da bo tega konec. Da se bomo mogli od takrat dalje prilagajati šolskemu urniku. Poiskala sem več informacij in pristala med starši, ki so svoje otroke šolali na domu.

Tam sem spoznala še mnoge druge vidike šolanja na domu in vedno bolj mi je bilo všeč. Šolanje poteka tako, da starš sam vodi proces in je pri tem povsem svoboden. Otroci pa na koncu leta opravljajo zaključne izpite, da se preveri znanje. V kolikor otrok teh izpitov ne opravi, mora naslednje leto v šolo (ko so to med razgovorom v šoli slišali moji otroci, je to takoj postala največja motivacija za učenje). Jaz sicer sledim istim delovnim zvezkom kot jih uporabljajo v šoli, poleg tega pa uporabljam še druge metode, ki olajšajo razumevanje določenih stvari. Ker ves čas vem kaj se kdo uči, kje mu še manjka,… to vključujem v naš vsakdan, tako da otroci še opazijo ne. Nikakor pa to ne pomeni da jaz celo dopoldne predavam snov. Kar je novega, težjega jim razložim na kak zanimiv način. Sicer pa se učijo sami, spodbujam jih da sami najdejo odgovore, da se poskusijo znajti, sodelovati med sabo.

Vsako leto po koncu izpitov in pred začetkom novega šolskega leta, imamo pogovor z otroki o tem kako naprej. Ko bojo želeli v šolo bojo seveda šli. Zaenkrat pa nam tak način še vsem ustreza. Sami so opazili da imajo veliko več prostega časa kot drugi, da hitreje predelamo snov, da lahko po svoje izbiramo kaj in koliko bomo delali tisti dan.

“Sicer pa se učijo sami, spodbujam jih da sami najdejo odgovore, da se poskusijo znajti, sodelovati med sabo.”

Si tudi porodna dula in Videla sem, da so bili ob tvojem zadnjem porodu prisotni tudi tvoji otroci. Kako so to doživljali?

Preden sem tretjič zanosila sem se znašla v drugačnem krogu ljudi. Že prej sem imela precej drugačen pogled na porod in tudi na starševstvo kot večina. A takrat se je začelo veliko govoriti o porodu doma tudi v Sloveniji. In se mi je po dveh porodih vse spet zdelo tako novo. Tretjič sem prvič rodila doma.

Ko je Iza nekoliko zrasla sem se začela izobraževati v tej smeri, saj se je name vedno več mamic obračalo po nasvete v zvezi s porodom, dojenjem, starševstvom. Začutila sem, da me kliče v to smer.

Otroci pri porodu so velik tabu, a jim je običajno vse skupaj povsem normalno. Veliko je odvisno od naravnanosti staršev, kako jim predstavimo porod. Pri prvem porodu doma so bili tekom dneva prisotni, vendar se takrat ni dogajalo še nič posebnega. Ko sem rodila jih je Klemen šel zbuditi. Svitovega poroda so se zelo veselili, bili so z babico v zgornjem nadstropju, jaz pa sem potem tako hitro rodila, da so prišli spet že po rojstvu. Nazadnje pa so mi, že takoj ko so izvedeli, da sem noseča, zabičali da tokrat bojo zraven. Da jih morava zbuditi tudi če bo sredi noči.

Porod pri nas ni tema o kateri se ne pogovarja, vodim tudi šolo za starše in ko sem se pripravljala na prvo delavnico za starše, so me z zanimanjem poslušali. V vsaki nosečnosti jih zelo zanima razvoj dojenčka, spremljajo moje počutje, vejo kaj se dogaja med porodom. Hodim tudi na druge porode. To je pri nas del življenja.

Tako, da so tudi tokrat res zelo sodelovali pri pripravah. Zelo vznemirjeno so pričakovali da se bo začelo, mi bili v izredno podporo med porodom in tudi po njem. Med porodom so bili mirni, veseli, božali so me in me spodbujali, ko se je Ela rodila pa so bili res ganjeni. Vsem je zelo veliko pomenilo da so tam (Svit je bil ravno z dedijem na tržnici in je zamudil). Sem obljubila, da bom delila z vami tudi njihove bolj poglobljene odzive na vse skupaj. Tako da pride tudi to, upam da čimprej.

“Tretjič sem prvič rodila doma.”

Imaš kdaj čas samo zase? Si ga želiš?

Imam in seveda bi si ga kdaj želela še več. Sploh v poporodnem obdobju, ko se dojenčki še veliko zbujajo in je vse razporejanje mojega časa odvisno od tega koliko časa bojo spali in ali bodo zadovoljni še kje izven mojega naročja. Ta obdobja so vedno svojevrsten izziv. Vedno si ponavljam – »dnevi so dolgi, a leta so kratka«. Že sedaj, ko sta najstarejša fanta stara 10 let, vidim kako resnično je to. Kdaj se je obrnilo celo desetletje? Še včeraj sta bila dojenčka. Tako mi je lažje, ker se zavedam, da bo tako zelo hitro minil ta čas in bom pogrešala to da me nekdo tako močno potrebuje. Kljub temu da me kdaj pojezi, da sem kdaj živčna – se s to naravnanostjo hitro spravim v boljšo voljo.

Imam tudi čudovitega moža, ki me zelo spodbuja da si vzamem čas zase. Ko so bili vsi otroci samostojni (to pomeni da so lahko zdržali brez dojenja) me je vedno on začel spodbujati da grem s prijateljicami ven, naj grem za vikend kam. Tudi on vidi, da se obrestuje če sem spočita, če delam stvari tudi za svojo dušo. Tako da ja, ta čas si znam in imam možnost vzeti. Na žalost (pre)pogosto na račun spanja, ker je zvečer res tak blažen mir in z lahkoto delam pozno v noč. Konec koncev sem vsa izobraževanja, ki jih ni malo, opravila z vsaj štirimi otroci.

Kakšna je tvoja filozofija vzgoje? Kaj želiš svojim otrokom dati, jih naučiti?

Želim si, da najdejo sebe in so sebi zvesti. Da bodo vedeli kdo so, da si bojo znali postaviti cilje in jim slediti. Skušam jim pokazati da to ni vedno lahko, da nisi ves čas samo srečen. Da je potrebno vztrajati, da se je včasih potrebno tudi odrekati. In da je pomembna pot, ne le cilj. Da je zadovoljstvo povezano z vloženim trudom. Da ni narobe če si drugačen. Da ni treba slediti množici. Da je bolje biti sam, kot pa se odreči sebi zato da si del nečesa v kar ne verjameš. Da se lahko vsak zmoti. Da ni treba za vsako ceno vztrajati v nečem, da si lahko premisliš. Da niso nikoli sami. 
Vse kar jim lahko dam pa je moj zgled, najin zgled. In to, da jim pustiva da se učijo na lastnih izkušnjah. Blizu mi je zavestno, sočutno starševstvo. V naši družini so glede določenih stvari jasne meje. Druge so bolj fleksibilne. Pogovarjamo se o vsem, vključujeva jih v odločanje. Ničesar ne počnemo, če otrokom ne znava razložiti zakaj to počnemo.

Kljub temu da sva prišla iz povsem drugačnih modelov vzgoje, se trudiva najine vzorce spreminjati in reagirati drugače (čeprav so najini starši takoj na koncu jezika in bi impulzivno odreagirala enako kot so oni). Ne jemljeva njihovih reakcij osebno in jim dajeva pravico da čutijo vso paleto čustev (a se pogovarjamo, predvsem pa pokažemo kako lahko drugače izražamo jezo). V veliko pomoč nama je to, da ves čas bereva na temo razvoja otroških možganov – tako razumeva zakaj se otroci tako obnašajo in je veliko lažje sprejeti vse skupaj. Trudiva se po najboljših močeh, sprejela sem da sva samo človeka in sva sočutna tudi do sebe. Ko nama ne uspe se opravičiva. Nikakor nisva starša ki vse veva, pokaževa jim da se tudi midva učiva. Največ od njih.

“Želim si, da najdejo sebe in so sebi zvesti.”

Kako to, da si se odločila deliti svojo zgodbo na Instagramu?

Ko sem se sama podajala na pot materinstva, sem bila zelo prestrašena. Sploh misel na porod mi je bila nekaj groznega. Želela sem si otroke, a nekako mi ni bilo všeč da bom mogla skozi to. Preko porodnih zgodb, ki sem jih brala in porodnih filmov, ki sem jih pogledala, sem postopoma izgubljala strah.

Poroda sem se začela veseliti, povsem se mi je spremenil način kako sem gledala na vse skupaj. To je bil nekako glavni razlog, želela sem nekaj tega kar sem dobila dati nazaj. Brez da bi me vse tiste ženske spustile v svojo intimo, danes ne bi bila tukaj. Poleg tega sem se pogosto počutila res slabo, ko sem povsod videla le nasmejane, brezhibno urejene mamice po porodu. Meni to ni uspevalo. Skušam pokazati tudi malo drugačno sliko, ki ni vedno tako zelo instagramovska. (Tino lahko spremljaš na: https://www.instagram.com/drugacna_mama/)

Kaj je tvoja življenjska filozofija?

To je tako obširno vprašanje, jaz pa na nič ne znam odgovoriti na kratko. Če sem večino svojega življenja želela biti zlita z večino, da ne bi niti malo izstopala in bi bila sprejeta – sem danes ponosna da sem drugačna. Da skoraj na vseh področjih življenja ubiram drugačne poti od večine. Da res sledim sebi. Svoji intuiciji.

Držim se načela da delam z drugimi tako, kot bi želela da drugi delajo z mano. Ne čakam, da bo svet drugačen ampak spreminjam sebe. Ljubezen do sebe. Do drugih – tudi tistih, ki prihajajo za nami. Veliko spoštovanje do življenja in tudi ponižnost. Ne jemati več kot rabiš.

Kje se vidiš čez 10 let?

Hmmmm…. nekaj otrok bo že praktično odraslih, drugi bodo najstniki. Imela bom več časa zase, za svoje delo in s tem za drugo poslanstvo, ki ga čutim v sebi poleg materinstva. Lažje bova našla čas za naju, za najine počitnice. Upam da bomo že v naši novi hiši. Še vedno bova hodila na zmenke, drug z drugim in z otroci. Več časa bom posvetila prijateljicam…. Mislim da se raje pustim presenetiti, za zdaj je vse kar se mi je zgodilo veliko lepše, čeprav drugače, kot sem si nekoč zamišljala. Sem hvaležna za vsako leto, ki nam je dano, pravzaprav za vsak dan. Presrečna bom če bomo čez deset let zdravi in skupaj. Za ostalo pa se bomo že potrudili da bo tako kot si bomo želeli takrat.

S Tino bi se lahko pogovarjala cele dneve. Ta energija, ta volja, ta življenjska filozofija… Navdih. Najti sebe in slediti svoji intuciji. Živeti življenje po svoji meri. 

Tino lahko spremljaš na: https://www.instagram.com/drugacna_mama/

Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše Tina Jakše

Anja Oman
Maminamaza.si | Spletna stran

Anja Oman je mamica dveh otrok, ustvarjalka bloga www.maminamaza.si in ustanoviteljica Mami blogerk, ki verjame v dobro vseh ljudi, sočutje, podporo in srčnost. Obožuje otroke in vse povezano z njimi.

Anja Oman

Anja Oman je mamica dveh otrok, ustvarjalka bloga www.maminamaza.si in ustanoviteljica Mami blogerk, ki verjame v dobro vseh ljudi, sočutje, podporo in srčnost. Obožuje otroke in vse povezano z njimi.

Mogoče ti bo všeč tudi ...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.