Danes sem se razjezil na svojo skoraj štiriletnico, ki se je ustrašila valov v morju in cel dan ni želela več povohati vode. Če se bojiš valov v morju, potem te čaka še veliko preizkušenj, sem ji več deset minut kasneje že bolj umirjeno razlagal. Malo kasneje sem sam zaplaval svojo žabco nekaj deset metrov od obale, ker pač nisem zgleden plavalec. Torej če jaz respektiram morje pri svojih dobrih tridesetih, zakaj ne razumem, ko prav tako počne moj otrok pri treh letih?
Verjetno nam gre najpogosteje na živce prav to, da nam otroci na vsakem koraku nastavljajo ogledalo. In vsak od nas se kdaj ustraši podobe, ki zre nazaj vanj. Pomečkana, nenaspana, utrujena podoba nekoga, ki je bil še ne tako dolgo nazaj precej več. Pri drugih nas seveda moti tisto, kar ne prenesemo pri sebi, to pa ja že čivkajo ptički na vejah.
Otroci so naše muze. Prešeren si je svojo bojda izmislil, Julija Primic ni bila nič več kot znano in premožno mestno dekle, pravšnjo za opevanje. Vsak od nas rabi nekoga ali nekaj, kar v njem zbudi najbolj prvinska in iskrena čustva. Če so bila še pred desetletjem to dekleta z lepimi nasmehi in lahkotnimi poletnimi oblekami, so to danes mali kričači, ki jim ne zmanjka energije in bi počeli čisto vse, samo spali ne. Mi pa si, za razliko od naših najstniških let, želimo le to: kilograme in tone trdnega spanca.
Moji muzi spita. Kmalu bo ura enajst zvečer, skoraj idealni čas, da človek ubesedi nekaj svojih preprostih misli. Vedno sem želel biti načelen, a ne strog starš. Tak, ki je zabaven, ampak v določenih trenutkih z njim ni nobene šale. Pa včasih kar težko krmarim med tema dvema skrajnostnima. Preveč vseeno mi je za preveč stvari, da bi bil bolj načelen.
Čeprav sta moji punci danes še premladi, da bi to izkoriščali, pa me v njunih najstniških letih čaka še ogromno bojev. Najbolje bo, da se začnem že sedaj počasi pripravljati na to.
Načela, principi, trma, prepričanja, vse to so besede, ki nam onemogočajo, da živimo življenje v najbolj polnem smislu. V nekaj slepo verujemo, ker so to počeli že pred nami, ker to počne večina, ker nam tako narekuje družba ali ker se ne želimo podrediti. V resnici bi morali le iskati kompromis med dobrim in najboljšim življenjem, ki si ga lahko privoščimo. Nikoli ne bo samo dobro. Če si to dovolimo, pa pridejo na vrsti tudi trenutki, ko bo najboljše.
Ali se kdaj ujameš med tem, da svojega otroka vsake toliko še malo bolj in dalj stisneš? Da želiš vsrkati vso njegovo neusahljivo energijo? Predstavljaš si, da te bo celo življenje tako potreboval in se bojiš dne, ko boš zanj prej nadloga kot nuja. Ah, cikel življenja, zatlači si svojo hakuna matato nekam globoko v rit.
Zato bom ubral drugo taktiko. Od zdaj najprej bom otroka opozarjal, naj določene stvari ne počneta, sicer bosta čez nekaj desetletji točno takšne, kot je njihov očka. Ne greš plavat? Bi rada pri mojih letih tekmovala z upokojenkami z novimi trajnami, kdo s svojimi zamahi bolj matra vodo? Ne bi poskusila zelenjave? Bi rada tako kot očka postavila težnostni rekord v četrtem razredu osnovne šole, ko sem imel 42 kilogramov, v povprečju še enkrat več kot ostali? Si ne boš umila zob? Okej, potem pa kar danes začni šparati denar, da boš imela dovolj za zobozdravnika. Verjemi, to ni poceni posel.
Ne greš spat? Okej, potem boš pa čez trideset let tako kosmata kot očka! (Vedno pali, že smrči.)
Jure Marolt
Družinica Marolt smo Jure in Tjaša, ki se nekaj trudita pisati na portalu Ljubki nesmisel, ter Višnja in Zarja, ki uživata v brezdelju in otroški razposajenosti. Verjamemo v skupno srečo, lenobno ustvarjalnost in neorganizirani kaos. In to se odraža tudi v naših zapisih 
