Komaj sem čakala plusek! Če sta mesece pred njim odražala brezmejno upanje in veselo, malce nemirmo pričakovanje, ju je kmalu po opravljenem testu nosečnosti zamenjal prej popolnoma nepoznan občutek nemoči. Še več, strah: Kaj pa, če gre karkoli narobe? Od nekdaj imam že rada vse pod nadzorom in občutek, da je vse kar lahko naredim to, da zdravo jem, se varno gibljem in skrbim za svoje telo, me je razžiral. Vsako sekundo bi lahko šlo kaj narobe in jaz sem lahko samo upala, da ne bo.
Če sem mislila, da je v nosečnosti in pri porodu biti tako nemočen težko, sem, ko sem v rokah končno držala svoje prvo nežno drobno bitjece, ki je popolnoma odvisno od mene, doživela še večji šok. Neskončna ljubezen, tako močna, da je moje srce komaj ostalo v prsnem košu in je le malo manjkalo, da ne bi eksplodiralo. Na drugi strani pa odgovornost in še večji strah. Še danes, pa bo od tega kmalu šest let, se spomnim, kako noro se mi je zdelo, da mi sploh pustijo odditi domov in s sabo odnesti tako drobcenega človeka. Pa saj ničesar ne znam! Kaj če se ji kaj zgodi?
Z dnevi, tedni, meseci in leti sem postajala vse bolj samozavestna. Dojela sem, da so dojenčki precej močnejši in bolj odporni, kot se zdi. In da jaz v resnici kar nekako čutim kako in kaj. So pa te prve strahove zamenjali novi: Bom znala pravilno vzgajati? Bom preveč zaščitniška? Mogoče pa preveč brezbrižna? Vsega more biti ravno prav in zelo hitro se znajdeš čez mejo enega ali drugega. Vsa okolica in informacije, ki so na voljo, pa bolj ali manj trdijo isto: “Kiksneš in škoda bo nepopravljiva.”
2 NAČELI
Z vprašanjem varnosti in zaščitniškega obnašanja sem se veliko ukvarjala in skozi razne knjige strokovnjakov, predavanja za starše in razmislek prišla do dveh odločitev oz. načel, ki jima skušam slediti:
- Pusti! oz. Če jim ne pustiš, da se jim karkoli zgodi, se jim ne bo nikoli nič zgodilo. To se v slovenščini sicer ne sliši najbolje, ampak bistvo je, da morajo otroci preizkusiti stvari, se spopasti z ovirami, tudi s težkimi čustvi. Le tako bodo na koncu živeli polno življenje. Če jim ne pustiš, da poskusijo jim bo manjkalo izkušenj in zaradi tega bodo prikrajšani za široko paleto čustev, samozavest in samostojnost. Vse to pa dela človeka močnega in uspešnega. In srečnega.
- Spusti! oz. Ne moreš jih zaviti v neprebojen mehurček. Tale mi je težja. Če pri prvi lahko še vseeno z enim očesom malo nadziram in usmerjam, moram tukaj popolnoma spustiti. Vrtec v naravi, noč pri sošolki, prvi zmenek, žuranje… Ko samo pomislim na vse to, me že stisne. Gre za dejansko, fizično varnost. Učim se spuščati. Korak za korakom.
Zaenkrat mi nekako uspeva (čeprav je bil vrtec v naravi najdaljši teden vseh časov). Sprašujem se, kako je uspelo mojim staršem in sploh staršem pred vsemi temi komunikacijskimi napravami? Je bilo to lažje ali težje? In pa ali je res danes toliko več nevarnosti ali smo o njih samo bolje obveščeni?
NESKONČNA LJUBEZEN
Biti ravno prav zaščitniški je precej težko. Mejo hitro prestopimo, v imenu ljubezni. Ljubezni, ki ji na svetu ni enake. Za svoja otroka bi naredila vse in edino normalno je, da ju želim zaščititi. Pravzaprav bi morali vsi zaščititi vse naše otroke. To je konec koncev smisel življenja.
Mamičina (in očetova) ljubezen je blagoslov in prekletstvo hkrati. Doživiš nekaj tako lepega, obenem pa tako noro težkega. In otroci tega žrtvovanja ne bodo razumeli vse do takrat, ko bodo sami postali starši. Ampak nam to sploh ni pomembno, samo da bodo takrat zdravi in srečni, a ne? Mi pa si med seboj lahko namesto obsojanja namenimo kakšen razumevajoč pogled, kakšno lepo besedo, ko kakšen od nas malo kiksne, predvsem pa se trudimo skupaj skrbeti za vse naše otroke. Da bodo zrasli v velike, močne, zdrave in srečne odrasle. Ker je to vse, kar si vsi želimo.
Zapis je nastal v oviru projekta Rastemo z Lidlom.
Foto: Mateja Tamše
Anja Oman
Anja Oman je mamica dveh otrok, ustvarjalka bloga www.maminamaza.si in ustanoviteljica Mami blogerk, ki verjame v dobro vseh ljudi, sočutje, podporo in srčnost. Obožuje otroke in vse povezano z njimi.
