Tina in fantje se predstavijo

A veste, jaz sem v bistvu stara mama. To pa zato, ker sem daleč najstarejša med puncami (in fanti), ki objavljajo na portalu Mami blogerke, pa tudi blog, zaradi katerega se je tale zapis sploh znašel tukaj, je že od leta 2013. Takrat sem začela razpredati o tem, kako se znajdem v moški družbi – imam namreč tri sinove in enega moža, torej štiri moške, ki krojijo moje dni. 

Čeprav sem vedno vedela, da bom imela otroke, si nikoli nisem predstavljala, da bom imela kar tri, še manj pa, da bodo vsi fantje. Od nekdaj sem si namreč želela punčko! Pravzaprav sem imela za vse tri svoje fante konkreten načrt, da bodo punce. 

Iz ideje o hčerki, ki se ni nikoli uresničila, je nastal cel štos in celo blog, ki se, kaj pa drugega, imenuje Tina in fantje. Sprva je šlo za zapise, ki so bili mišljeni kot družinski dnevnik – takrat blogi (sploh starševski) še niso bili zelo IN, ampak kmalu je naše družinske dogodivščine začelo spremljati vedno več ljudi. Tako je še danes, čeprav zadnje mesece zapisi niso tako pogosti, kot bi marsikdo želel. 

Očitno pa se bo spremenilo tudi to – punce so me vzele medse, ker je starševskih zapisov o družinah z večjimi otroki manj, pa bi bilo prav, da bi jih bilo več, ker to obdobje enkrat doleti vse starše. No, jaz vam povem, da ni najlažje, je pa tudi precej zabavno, tako kot vsako, pravzaprav. 

Od kod so se vzeli vsi ti moji fantje?

Začelo se je z najstarejšim med njimi, ki je na prvem zmenku v moj telefon svojo številko vpisal pod ime Adorable — da bi bil vedno prvi v imeniku. Od takrat je minilo osemnajst let in Adorable ohranja prvo mesto v telefonskem imeniku, predvsem pa ostaja prvi v mojem življenju. 

Prav te dni  mineva šestnajst let odkar se je rodil Rožle, danes dijak ene od ljubljanskih gimnazij, skejter in risar gafitov pa tudi tabornik, ki je na dobri poti, da bo kmalu največji v družini. Pred enajstimi leti se mu je pridružil Natan, najbolj miren med vsemi tremi, ki ima knjigo v roki tudi, ko se vozi z avtobusom. Prebral je že vse po spisku od Harryja Potterja do Vinetouja, vmes pa kar nekajkrat pozabil izstopiti na pravi postaji. Želja, da bi naša družina premogla nekaj več ženske energije, pa je dokončno splavala po vodi pred desetimi leti, ko smo dobili še navitega Vitala, ki večino svojih budnih minut preživi med tekanjem sem in tja in izvajanjem raznih trikov, recimo salt, premetov in takih stvari. 

Razmerje v prid nežnejšega spola se je malenkost spremenilo šele pred kratkim. O tem, da bo novi član družine mačka (in ne maček), jasno, ni bilo debate. Imamo torej še Mendi, ki je med nami zelo popularna.

In kako kaj smo?

Ko so otroci majhni, radi rečemo, da bi jih kar pojedli. Ko zrastejo, nam je pa kar malo žal, da jih nismo. Vam povem.

Ko sem danes prišla domov, sem se totalno spotaknila ob kup fantovskih čevljev. Na veceju je vedno manjša štala, pa vsak dan operem vsaj eno žehto. Iz najstnikove sobe se širijo čudne vonjave, čeprav se človek vsak dan eno uro tušira. Pred dnevi me je skoraj kap, ko se mi je pogled ustavil na nožnih nohtih enega od njih, pa ta teden so že četrtič klicali iz šole.

Ampak:

  • Moji fantje me imajo najrajši na svetu.
  • Vsak dan dobim kavo v posteljo, vsak dan me spravljajo v smeh in vsak dan poskrbijo, da mi ni dolgčas. Niti malo.
  • Šestnajstletnik včasih tudi pozabi, da mu grem na živce – takrat mi z velikim navdušenjem razloži vse svoje projekte.
  • S srednjim sinom imava lahko že povsem odrasle debate. Pa totalno carsko se mi zdi, da j včasih bereva iste knjige.
  • Ta najmlajši pa me je ravno zadnjič svojim frendom predstavil s stavkom: »No, evo, to je moja mami. A ni lepa?«

Enkrat sem napisala blog z naslovom Fino je biti mama, čeprav včasih smrdi. Veste, to drži tudi, ko je mularija že zdavnaj ven iz plenic. Vam kmalu povem še kaj več!

Kategorije:MAMINI ZAPISI

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja