»Že veš, kje boš rodila?« »Valda, v Ljubljani, kje pa?!?«

Prvič mi je bilo to povsem logično. Da je moja prva izbira za porod ljubljanska porodnišnica, namreč. Živim pet minut stran od nje, pa če gre karkoli narobe, bodo tam zagotovo najbolje poskrbeli za naju z otrokom. In tako se je tudi zgodilo. Glede na to, da mi je voda odtekla ob osmih zvečer, je bilo smiselno, da spakiram stvari in se z Egonom odpraviva k »najboljši sosedi« na Zaloški in ne nekaj več deset kilometrov stran. Pa mi je bilo kar malce žal, če priznam.

Sam porod je sicer potekal brez kakršnih koli problemov, le-ti so nastopili šele zatem, ko sem rodila. Pa ne toliko problemi, morda bolj skrbi, negotovost, zmedenost in novo bitje, s katerim se nisem najbolje ujela v prvih trenutkih. Oddelek, na katerem sem bivala nadaljnje štiri dni, najbolj neprijazna in nesimpatična medicinska sestra ever ter čudno ozračje v sobi so bili samo še pika na i, da sem se spraševala, zakaj za hudiča sem izbrala prav to porodnišnico, če pa se v njej počutim tako slabo. In zagotovo je vse to čutil tudi Maj. Ki je ob zmedeni mamici veliko jokal, se spomnim.

In ta slaba energija, ki mi jo je porodnišnica dala šest let nazaj, je ostala vse do drugega poroda. V drugo sem veliko razmišljala o tem, kje bom rodila. Kar naenkrat mi izbira porodnišnice za porod ni bila več tako samoumevna kot prvič. Dolgo sem oklevala, a se na koncu, tudi po posvetu z drugimi, odločila, da vseeno rodim na istem mestu kot v prvo.

Porodnišnica Ljubljana

Z grenkim priokusom sem se tudi v drugo odpeljala le pet minut stran. Le da je bila tokrat zgodba povsem drugačna. Super vzdušje v porodni sobi, prijazno osebje na oddelku, na katerem sva bivali skupaj s Trino, zadovoljen in miren dojenček ter posledično še bolj zadovoljna in samozavestna mami. Kar prekipevala sem od energije. V trenutku, ko sem rodila, sem čutila neizmerno srečo. Tega občutka v prvo ni bilo, zato sem bila v drugo še toliko bolj vesela, saj je vse potekalo tako, kot sem si lahko le v sanjah želela. Jutranja kava, ki mi jo je vsak dan priskrbela najbolj simpatična in energična medicinska sestra, mi je samo še dodatno polepšala bivanje v porodnišnici.

Stavbo, v kateri sem rodila tudi šest let kasneje, sem tako zapustila z lepim občutkom. Velikokrat se peljem mimo nje in vesela sem, da jo sedaj vsakič z veseljem pogledam. Nič več me ne stisne, v meni le obudi spomin, da sem tu rodila dva krasna otroka, zaradi katerih je moje življenje dobilo povsem nov smisel. Na tem mestu se je moje življenje obrnilo na glavo.

 

Za Mamiblogerke napisala Katka Arnol

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja