Sem mamica treh otrok, ki ni nikoli rodila. Ha, gotovo se sliši smešno, a nikoli nisem šla čez porod, kot ga opisujete mamice. Ne morem reči: »Joj, potem mi je odtekla voda, odluščil se mi je čep, popadki so bili neznosni, iztis je bil enkraten …« ali podobno. Sem namreč ena tistih mamic, ki tega nismo doživele. Ena izmed mnogih, ki nam je usoda namenila carski rez.

Moja prva nosečnost je bila lepa, kljub zdravilom proti zvišanemu pritisku, inzulinu za nižanje ravni sladkorja v krvi sem se počutila odlično. Moja Hana, takrat še pogovorno Johanca, prav tako. Skupaj sva se imeli čudovito, prebolela sem trebušno virozo v osmem mesecu, kar je bila ena hujših izkušenj v mojem življenju, ostalo pa je bilo normalno.

URGENTNI CARSKI REZ

Verjetno ne bom nikoli pozabila poti v Ljubljano, poti v Rim, kakor pravijo, čeprav sem tistega četrtka šla samo na pregled. Seveda sem vozila sama in na cesti so bila dela (kdaj niso) in zraven mene je sedel Matej in mi pomagal voziti (le kako ne bi).

Čakalnice ginekoloških ambulant so vedno polne, tako je bilo tudi pri meni, vedno. Umirjeno sem sedela in čakala in čakala. Saj veste, potem vas, ko že misliš, da si pozabljen, pokličejo in te stehtajo in izmerijo pritisk. A takrat se je čas ustavil.

Nisem šla več iz ambulante. Pritisk se je odločil, da bo lovil rekorde, a jaz sem se kot moj pritisk, počutila odlično. No, moj zdravnik pa ne. Kmalu sem bila na oddelku, na opazovanju. A moj pritisk se ni dal, zato sem okoli četrte ure popoldne šla v porodno sobo. Moji Hani je vsa ta pozornost precej ugajala, meni pa malo manj. Iz vrtoglavih 250/180 so mi znižali pritisk na 125/80. Vsi so bili zadovoljni. V pol ure sem izvedela tisoč možnih rešitev: »Jutri zjutraj bo carski, počakali bomo do ponedeljka … in potem odločilen: Kar zdaj bomo rodili!« Vstavili so mi svečko za popadke in ravno ko sem začela čutiti blage mravljince, se je moj pritisk odločil, da poleti! V višine seveda!

Od tu naprej je bilo vse precej medlo. Mateja so poslali ven in na nos sem dobila masko.

CARSKI REZ ZA CARICO

Prebujanje iz splošne anestezije je zame ena najtežjih izkušenj. Tako ali tako ležiš kot kup nesreče in se otepaš vseh meglic okoli svojih možganov. Ampak najhujši je občutek nemoči, ko se trudiš s pogledom najti svojega otroka, ko želiš na ves glas zakričati in vprašati, kje je tvoj otrok. Tisti trenutki nevednosti, izgubljenosti, bolečine, strahu ne bi nikoli ponovila. Potem sem ju zagledala – Matej in njegova prvorojenka. Bila sta popolna. Kot sta še danes!

Do naslednjič,

Za Mami blogerke napisala Emanuela Gorenjak

Vir naslovne fotografije: https://www.freepik.com/free-photos-vectors/baby

 

Emanuela Gorenjak

Emanuela Gorenjak ustvarja blog SamoMama. Rada vrtnari in uživa v naravi s svojimi tremi otroci. V njeni kuhinji dostikrat zadiši po čem novem, svoje tedenske jedilnike, recepte in druge dogodivščine pa deli na www.samomama.si.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja