Ko držim in božam v naročju to lepo, trmasto, malo glavo moje triletnice, si vseskozi ponavljam – uživaj, dokler traja, Jure. Čas, ko te ne bo več potrebovala, bo še prehitro prišel. Danes me še potrebuje, jutri me morda več ne bo.

Sebičen bi bil, če bi želel ta občutek podaljševati do neskončnosti. Njen karakter se že močno izraža. Prepričan sem, da bo kmalu začela pisati svojo zgodbo. 

Dokler pa me rabi, sem vedno tu. Vedno sem njen očka. Prav tisti, ki ga tako dobro prinaša naokoli, isti, ki se nanjo dobronamerna krega, tisti očka, ki se z njo podi po igrišču. Nikoli nisem verjel, da me bo takšna odgovornost, kot je očetovstvo, tako izpopolnjevala. Pa me in obožujem ta občutek.

Danes so bili na zraku vsi vozički tega sveta. V to jih je skoraj prisililo nadpovprečno lepo zgodnje marčevsko vreme. Bomo pa še mi kot vsi, zakaj pa ne. Zato smo šli na sladoled in tortico. In uživali v spokojni tišini, ki je spremljala ta brezčasni dogodek. Nekaj najlepšega je, da nedeljo preživiš povsem sproščeno v družbi družine. Takrat ima življenje smisel in postanejo vsi navidezni problemi smešno majhni.

Kot vsako zimo, mi je zopet pomembno le to, da smo zdravi. Ko smo optimalni, lahko dosežemo čisto vse. Neskončno občudujem vse tiste, ki so sposobni obdržati nasmeh na obraz kljub bolečini, ki je stalnica njihovega dneva. To so pravi borci. Vsi ostali le pohajkujemo skozi vsakdan, oni pa se upirajo slabim kartam, ki jim jih je življenje namenilo.

Pogum … Kdo so še pogumni ljudje? Tisti, ki so nasmejani. Tisti, ki se ne predajo. Tisti, ki se ne podrejajo in tisti, ki se ne pustijo spremeniti.

Ljubezen … Kje iščem ljubezen? Doma pri mojih dekletih. In na vsakem koraku. Povsod je prostor za ljubezen, včasih jo najdeš na najbolj nepričakovanem mestu. In prav to je najbolj čudovita stvar pri tem.

Sreča … Kaj je sreča? Tukaj ni univerzalnega odgovora. Vsak mora poiskati svojo srečo. Pomembno je le to, da nikoli ne obupa v tem iskanju. Vsak, ki jo išče, si jo tudi zasluži.

Ko držim in božam v naročju glavo moje deklice, razmišljam o številnih rečeh. Razmišljam o tem, kaj sem bil, preden se je rodila … Kaj je bil moj smisel, zakaj sem se boril, po čem sem stremel? Potem pa kar naenkrat, v eni sami potezi dobiš čisto vse, kar si si kadarkoli želel. Kdo bi si mislim, da lahko predvidljivo družinsko življenje tudi mene tako osreči?

Zanimivo je, da danes sploh več ne pogrešam tisti reči, ki so bile pred otroci zame daleč najbolj pomembne. Spremljaj, kako te je otrok spremenil. Prej si bil nekaj, danes si nekaj čisto drugega. Postavi vse na tehtnico in prepričan sem, da si si danes mnogo bolj všeč.

Zime minevajo. Vedno več in vedno hitreje. Otroci rastejo, mi se staramo. S tem, ko nas nekoliko zapušča fizična moč in energija, ki nas je osmišljala v mlajših letih, pa zorimo v glavi in mislih. Skupaj z otroki se rodimo še enkrat. Kakšno srečo imamo!

 

Za Mami blogerke napisal Jure Marolt, Ljubki nesmisel

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja