Moje ime je Katka in sem vozičkarca. Lublanska vozičkarca. Taka, precej tipična. 

Spomnim se časa, ko sem bila noseča z Majem. Skoraj sedem let nazaj. Sedela sem na Petkovškovem nabrežju in pila kavo. Poleg mene je sedela skupina mladih mamic z dojenčki. Obkrožene vsaka s svojim vozičkom, v katerih so, na srečo nekaterih, spali dojenčki. Nekatere so dojile, nekatere mirile cvileče dojenčke, druge so pestovale otroke, spet druge so jih uspavale. Vsaka s svojim otrokom, vsaka s svojimi tipičnimi problemi porodniškega dopusta. Vsaka tako drugačna, a vseeno ena tako podobna drugi. Vse so bile glasne. Ja, tako glasne, da smo bili vsi priča debati o nespečnosti, modrcih za dojenje, taščah, kašicah in podobnem sranju. Takrat sem temu rekla sranje. In spomnim se, da so mi šle blazno na živce. Sama pri sebi sem si rekla, da jaz pa nikoli ne bom taka. Da ne želim biti taka. Taka, ki samo jamra ter razpreda o dojenčkih gor in dol. Jaz pa že ne! 

In potem sem rodila Maja. In vse, kar sem izrekla v nosečnosti, je šlo v maloro. Postala sem tista mamica s Petkovška. Vozičkarca s Petkovška, četudi nisem bila na Petkovšku. Lublanska vozičkarca. Tipična novopečena mtka, obkrožena z drugimi novopečenimi mtkami, vse v istem zosu. In povrhu še glasna. Verjetno še najbolj glasna med vsemi. Kam za hudiča so šle vse tiste tihe misli, ki sem jih imela v glavi, ko sem bila še noseča?!? Aja, v maloro, točno! 

In če je kje super plac za druženje vozičkaric, je to Ljubljana. Ljubljana je vozičkom in vozičkaricam prijazno mesto. Središče mesta, Tivoli, Špica, Mala ulica, živalski vrt, promenada ob Ljubljanici in še in še. Lahko rečem, da  so zaposleni natakarji v centru prestolnice izjemni. Ustrežljivi, prijazni in zelo potrpežljivi. Ne prenese vsak toliko glasnih žensk s še bolj glasnimi otroki na kupu, kot jih lahko oni. Moj dragi zagotovo ne, ha ha ha! 

In če je čas prvega leta z Majem minil v znamenju dolgih sprehodov in kavic s frendicami, brez katerih bi verjetno izgubila živce precej hitreje kot sicer, je tokrat vseeno malce drugače. S Trino vse skupaj poteka kanček bolj umirjeno. Ni toliko glasnih debat kot v prvo. Se pozna, da sem bolj izkušena kot prvič in da včasih enostavno, bolj kot izmenjavanje mnenj z drugimi mamicami, potrebujem le umirjen sprehod, medtem ko mala spi v vozičku. 

A vseeno ni dneva, ko ne bi že dopoldne zapustili naš dom in odhiteli ven po opravkih. Ni pomembno, kakšno vreme je zunaj. Ker enostavno obožujem utrip mesta. Ker rada opazujem mestni vrvež. Ker me Ljubljana spravi v dobro voljo še na tako turoben ali neprespan dan. 

Za Mamiblogerke napisala Fulkulmami

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja