Težko bi našli bolj ponosno mamo od tiste, ki je priča prvi besedi iz ust svojega otroka. Če je to beseda “mama”, je njen ponos (in nasmeh na obrazu) še toliko večji. Njeno dete govori! Ko otrok spregovori prve besede, se res odpre nov svet možnosti, vendar pa se sama komunikacija začne že mnogo prej. Govor kot najglasnejša oblika vsekakor izstopa, zato jo ponavadi tudi enačimo s komunikacijo samo. Vendar pa je besedni govor je le ena od sestavin komunikacije, kot je recimo meso ena od sestavin v juhi: jo bogati, ji da okus, vendar brez vseh ostalih sestavin, kot so voda, začimbe, zelenjava in rezanci, ne bi bila tako okusna. In tudi juha ne bi bila, kajne?

Stopnje v razvoju komunikacije

Preden otrok prvič reče “ma-ma” ali “da-da” ali “bonbon”, skuša pozornost staršev pridobiti na mnogo drugih načinov: včasih je to jok, drugič vznemirjeno cepetanje ali glasen smeh. Že to, da začne mami ali očetu slediti s pogledom, je neke vrste odziv ali način komunikacije, četudi še nima posebnega namena. Sčasoma njegove sposobnosti komunikacije rastejo in postajajo kompleksnejše, razdelimo pa jih lahko v 4 stopnje (Pepper, Weitzman, 2004):

  • odkrivanje oz. raziskovanje,
  • komunikacijske povezave,
  • raba prvih besed,
  • kombinacija oz. povezovanje dveh ali več besed v stavke.

Otrok sprva odkriva svet, izraža svoje počutje (ali osnovne življenjske potrebe po hrani in bližini) in se skuša odzivati na to, kar se dogaja okoli njega, brez specifičnega namena – dostikrat z jokom (tudi z različnimi jakostmi in barvo, kar zna biti za starše včasih tudi malce naporno, vendar se mame hitro naučijo razpoznati različne vrste joka), smehom in kasneje vokalizacijo ter prvimi glasovi. V fazi odkrivanja se otrok uči razpoznavanja različnih oseb, objektov, zvokov in glasov, vse to pa mu pomaga pri naslednji stopnji razvoja: ustvarjanju komunikacijskih povezav. Pazite, to še ni govor sam po sebi, komunikacija je namreč kakršna koli vrsta sprejemanja ali pošiljanja informacij, zanjo pa sta potrebna dva: pošiljatelj in prejemnik. Pravzaprav tudi v vsakdanji rabi verbalna komunikacija predstavlja le majhen delež sporočanja, nebesedno komuniciranje, mimika, ton glasu in govorica telesa namreč pomembno sooblikujejo naša sporočila. Otrok začne na drugi stopnji razvoja ustvarjati komunikacijske povezave z osebami, s katerimi je v stiku, in uporablja različne načine za doseganje ciljev. Če želi igračko, ki stoji na polici, pokaže nanjo s prstom, če ne želi špinače, to odločno pokaže z mimiko obraza ali govorico telesa (npr. vrže žlico skrbno in z ljubeznijo pripravljene ekološke špinače na tla). Kot pojasnjuje Nataša Grbac, logopedinja z večletnimi izkušnjami: “V fazah razvoja komunikacije je komunikacijska povezava mišljena kot otrokovo spoznanje, da njegova dejanja in odzivi vplivajo na ljudi okrog njega, zato začne zavestno in namenoma pošiljati sporočila in spodbujati komunikacijo.  Njegovo oglašanje ali gibanje ni le odraz njegovega počutja, ampak sporočilo, na katerega pričakuje odziv. Kadar so odzivi iz okolice pogosti in konsistentni, takrat otrok tudi utrjuje svoje vedenje in je komunikacijo še bolj aktiven.” Čeprav še ne govori, že začenja razumeti, kaj mu govorite vi, kar je bistvenega pomena za naslednjo stopnjo: rabo prvih besed. Prve besede predstavljajo ljudi, stvari in dejanja, ki so otroku blizu in je z njimi v vsakodnevnem stiku, posamezna beseda pa ima lahko v tej fazi več pomenov (sok lahko recimo pomeni kakršno koli vrsto pijače, ne le soka), prav tako so lahko določene besede poenostavljene in prilagojene otrokovi stopnji razvoja (ato namesto avto). Ko njegov “slovar” besed obsega približno 50 besed (lahko tudi prej ali kasneje, odvisno od otroka do otroka), začne besede kombinirati in povezovati v preproste stavke, npr. “mama am am” ali “pil sok”. Z rabo besed in grajenjem različnih kombinacij se njegova suverenost kombiniranja besed veča, prav tako pa tudi njegova sposobnost verbalnega izražanja.

Kaj pa, ko ne gre vse tako, kot bi moralo?

Za večino od nas usvajanje veščin govora in nebesedne komunikacije ni predstavljalo večjih težav (morda nam je v prvih letih otroštva ponagajal kakšen R, ki je želel ostati L), prek zunanje spodbude in notranje motivacije smo z lahkoto gradili veščine, ki jih s pridom uporabljamo v vsakdanjem življenju. Včasih pa se zgodi, da otrok v določeni fazi razvoja naleti na oviro ali pa na njegov razvoj komunikacije vpliva njegovo mentalno in/ali fizično stanje.

Kot materi otroka s posebnimi potrebami z globalnim razvojnim zaostankom in zaostankom v fizičnem razvoju so mi takšne ovire precej blizu. Prvih nekaj mesecev po rojstvu Julijana smo večino naše energije usmerjali v postavljanje diagnoz, simptomatsko zdravljenje vsakodnevnih epileptičnih napadov in osnovne fizioterapevstske prijeme, s katerimi smo skušali omiliti fizično stanje sina ali vsaj zaustaviti nazadovanje. Kot vsaka mama sem tudi sama začela graditi komunikacijo z Julijanom tako, da sem skušala uloviti njegov pogled in privabiti njegovo pozornost z vizualnimi oblikami sporočanja. Ker pa so pri Julijanu možgani zaradi malformacije (njegova glavna diagnoza je Dandy-walker malformacija; več o tem tukaj) drugačni od možganov ljudi brez nevroloških posebnosti, se tudi obnašajo drugače, povezave med različnimi možganskimi centri pa ne delujejo tako, kot bi delovale, če bi se rodil brez posebnosti. Precej hitro sem ugotovila, da kazanje še tako pisanih igrač ali črno-belih kontrastnih stvari (kar je sicer zelo zanimivo že zelo malim dojenčkom) ne bo imelo vidnejšega uspeha, ker moj sin ni fokusiral pogleda in ni zmogel slediti tistemu, kar sem mu kazala. Težko pa bi rekla, da je bil popolnoma neodziven – odzival se je tako z jokom, ki je bil pogost in težak tako zanj kot za naju (in je deloma izviral tudi iz epileptičnih napadov, ki še sprva niso bili diagnosticirani), kot tudi z redkimi, a zelo dobrodošlimi trenutki, ko se je na njegov obraz zarisal čisto droben nasmeh.

Julijan s pomočjo glasbene igrače in stikala spoznava vzročno-posledični odnos.

V letih, ki so sledila, se je njegovo stanje na neki točki precej izboljšalo. Še zmeraj je bil popolnoma odvisen od naše pomoči, vendar se je število njegovih epileptičnih napadov nenadoma zmanjšalo iz vsakodnevnih 15 blažjih in 2 ali 3 močnejših na približno en napad na nekaj mesecev. Iz stanja, ko je večino dneva zaradi utrujenosti prespal (to je bilo pogosto tudi med izvajanjem fizioterapije ali drugih specialnih obravnav; utrujenost je po epileptičnih napadih pogosto prisotna, prav tako na zbranost in odzivnost v veliki meri vplivajo zdravila), je naš fant naenkrat postal bolj prisoten in odziven. Čeprav še zmeraj ni bil zmožen vzpostaviti očesnega kontakta ali slediti predmetom s pogledom (tega še vedno ni zmožen), se je njegovo odzivanje bistveno izboljšalo. Nasmehi so bili pogostejši, začeli smo prepoznavati raznolikost v njegovih odzivih na različne osebe, izrazitejša je postala tudi njegova vokalizacija (sicer še zmeraj precej redka, vendar je ni več mogoče spregledati) in mimika (zna pokazati užaljenost, žalost, veselje).

Opazuj, čakaj, poslušaj

Z izkušnjami ter informacijami, ki sem jih pridobila tako od stroke kot od drugih staršev v podobni situaciji, kot je naša, sem začela nadgrajevati komunikacijo, ki sva je bila vajena. Ugotovila sem, da mu je potrebno dati dovolj časa za odziv in (kar je še pomembneje) da si moram tudi sama vzeti dovolj časa in biti potrpežljiva. Pri otrocih, ki se soočajo z ovirami v razvoju, je še posebej pomembno, da jim damo priložnost in ne ponujamo svojih odgovorov prehitro, temveč sprva le opazujemo, kaj nam želi otrok sporočiti, in ob našem sporočilu počakamo na njegov odziv.

Pritisk na stikalo sproži glasbo in vibracije pri igrači.

Ker je v naši situaciji besedna komunikacija nekaj, kar (trenutno) ni dosegljivo, skušamo z nebesedno komunikacijo doseči najosnovnejše komunikacijske prvine, potrebne za lažje življenje. Ena od njih je recimo to, da otrok razume osnoven princip delovanja “vzrok – posledica”; vajo ponavadi izvajamo z glasbeno igračo na stikalo v obliki velikega gumba. Ko je pesmi konec in če želi še poslušati, mora sam pritisniti na gumb. Zanimivo je, da čeprav pogleda ne usmeri niti na gumb niti na igračo, nekako najde stikalo in sproži pesem (ki jo ponavadi tudi pospremi z velikim nasmehom na obrazu) znova in znova. Mu je pa potrebno dati čas. Včasih mu uspe v nekaj sekundah, pogosto pa potrebuje mnogo več časa. Če sem pozorna, razpoznam tudi, kdaj želi z aktivnostjo prekiniti.

Dotik je eden od načinov spoznavanja okolice (še posebej v primeru, ko je katero od preostalih čutil oslabljeno).

Ko je na neki točki to vajo precej dobro usvojil, smo princip nadgradili z učenjem zanikanja in potrjevanja oz. razpoznavanja  “ne” in “da”. Ko oseba razume vaše vprašanje in zna dobro in jasno izražati “da” ali “ne”, niti ni tako pomembno, če zna to izraziti verbalno, ker boste lahko z njo prek vprašanj vzpostavili učinkovit način komuniciranja (seveda pa bo komunikacija še vedno potekala precej počasneje kot pri sporočanju, kjer ni ovir).

Pripomočki, s katerimi otroku pomagamo, so lahko vsakdanji, preprosti, narejeni doma.

Trenutno Julijana učimo, kako razpoznati dve različni obliki, na podlagi katerih bomo v prihodnosti gradili njegov pritrdilen ali zanikovalen odgovor (pomagamo si z dvema lesenima ploščicama različnih oblik in barv, prva je v obliki kroga in pomeni “da”, druga v obliki črke X in pomeni “ne”).

Rumena ploščica v obliki kroga predstavlja odgovor DA, rdeča ploščica v oklili črke X predstavlja NE.

Komunikacijo prilagodite otroku

Otrokova pozornost je v prvih letih precej razpršena na vse strani, njegova sposobnost razumevanja vaših sporočil pa se šele razvija. Tako pri zdravih otrocih kot tistih z ovirami v razvoju je pomembno, da vas vidi (ali začuti) kot enakovrednega in pozornega sogovornika. Uporabljajte geste, da podkrepite besede, ki jih izgovarjate, in izrazitejšo mimiko (za nas mamice je to ponavadi skoraj samoumevno, dostikrat se tudi zgodi, da ob komunikaciji z otrokom zvišamo glas in smo nasmejane od enega do drugega ušesa, ploskamo in pojemo). Zelo dobrodošlo je, da se ob komunikaciji z otrokom spustite na njegovo višino (vaš obraz naj bo v višini otroka) – na ta način boste vzpostavili očesni kontakt in njegovo pozornost s preostalih dražljajev v okolici preusmerili nase, obenem pa bo otrok občutil sprejemanje in ne zastrašujočega občutka razlike.

Tudi sorojenci pomembno vplivajo na razvoj komunikacije.

Dovolite otroku, da vas vodi in z vami deli stvari, ki zanimajo njega (ne obratno) – četudi je to le packa na mizi. In nenazadnje – ne podcenjujte otroka in ga ne ocenjujte le na podlagi videnega. Otroci nas znajo mnogokrat pozitivno presenetiti ravno takrat, ko tega ne pričakujemo, če le imajo na voljo dovolj možnosti in spodbude.

Julijan svoji sestrici z dotikom pokaže, da jo sliši in da se zaveda njene bližine.

 

Otroka najbolje poznate vi

Čeprav stroka razpolaga s širino in globino znanja, ki ga vi morda nimate, strokovnim delavcem manjka nekaj, kar imate samo vi – posebna vez z otrokom in količina časa, ki ga preživite z njim. Matere (in tudi očetje) se kmalu po rojstvu naučijo razpoznavanja neverbalnih sporočil otroka in čeprav morda za nekoga “od zunaj” jok deluje preprosto kot jok, bo mama razbrala določene odtenke in vedela, ali je otrok lačen, zaspan ali si preprosto le želi bližine. Pri otrocih, ki se soočajo z zaostankom ali ovirami v razvoju, in njihovih starših je to še bolj izrazito.

Dajte sebi in otroku dovolj časa. Skupaj z njim skušajte najti njegove bolj razvite zmožnosti in gradite na njih.

Tudi najbolj usposobljen logoped ne more nadomestiti komunikacije, ki se je razvila med vami in vašim otrokom. Zakaj ne?

Najprej zaradi tega, ker je to vaš otrok in ste skupaj z njegovimi brcami razbirali njegove odzive že v nosečnosti, po rojstvu ste se naučili slišati različne odtenke joka in prepričana sem, da ste prav vi tisti, kateremu se otrok najprisrčneje nasmeji. Ni strokovnjaka na svetu, ki bi lahko imel tako globok odnos z vašim otrokom, kot ga imate vi. Tudi ostali družinski člani, s katerimi je otrok v pogostem stiku, pomembno sooblikujejo njegov razvoj.

Julijan uživa v družbi bratca in sestrice, ki prebira pravljico.

Pomemben dejavnik pa je tudi čas. Logopedske (in ostale strokovne) obravnave, ki so predpisane s strani zdravstva, se izvajajo v najboljših primerih enkrat do dvakrat tedensko po eno uro, če ste finančno zmožni, si morda lahko privoščite dodatno še kakšno uro zasebne obravnave. Četudi bi vsak dan v tednu namenili eno uro delu z logopedom, vam še zmeraj ostane 161 ur, ki jih preživite z otrokom brez dodatne strokovne pomoči. Dobro, res je da nekaj teh ur porabimo za spanje, morda nekaj teh ur otrok preživi v različnih oblikah varstva (in tudi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah so zgoraj našteti nasveti dela z otrokom s posebnimi potrebami izredno priporočljivi za uspešno vzpostavitev komunikacije), še vedno pa ostane precej ur, ko ste z otrokom vi, ki ga poznate najbolje. Včasih se vam bo zgodilo, da boste pri komunikaciji z otrokom naleteli na oviro ali dosegli zid, za katerega se bo zdelo, da se ga ne da preplezati.

Nikoli se ne nehamo učiti

Ena najpomembnejših stvari, kar sem se jih naučila kot mama otroka s posebnimi potrebami, je to, da se naše srkanje znanja in informacij ne konča takrat, ko zaključimo določeno stopnjo izobrazbe. Pravzaprav se naše učenje na mnogo različnih področjih takrat šele začne in smo podobni otrokom, ki se učijo komunikacije. Odkrivamo nove stvari, jih skušamo razumeti in izraziti, začnemo uporabljati specifičen besednjak tega področja in to nadgrajujemo. In to velja tudi za materinstvo.

V teh skoraj 9 letih, odkar sem mama, sem dostikrat naletela na prepreke, ob katerih se je zdelo, da ne gre več naprej. Nisem vedela, kam naj grem, kako naj kaj dosežem, kdo mi lahko pomaga. Različne podporne skupine staršev in strokovnjaki, ki v svoje delo poleg znanja vlagajo tudi srce, so vse skupaj precej olajšali in pripomogli, da sem iskala in še iščem nove rešitve ali pogledam na situacijo drugače.

Nataša Grbac, logopedinja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroki s težavami v komunikacijami, se zaveda, kako pomembno je, da so izobrazbe, znanja in deljenja izkušenj deležni tudi starši, prvi in najpomembnejši dejavniki pri učenju otrokove komunikacije. Svoje znanje je nadgrajevala tudi v Angliji pod okriljem kanadskege organitacije The Hanen Centre, katerega glavno vodilo je: “Pomagamo vam, da pomagate otrokom komunicirati.” V okviru svetovanj, predavanj in različnih delavnic nudi staršem, skrbnikom in strokovnim delavcem podporo, znanje in orodja za učinkovito razvijanje govorno-jezikovne komunikacije. Podjetje DIALOG , kjer Nataša Grbac širi svoje znanje, v marcu pripravlja izobraževanje po programu centra Hanen It Takes Two to Talk (Za pogovor sta potrebna dva), namenjeno staršem otrok, ki zaostajajo na področju komunikacije in govora. Program bo trajal od marca do junija, vanj pa je zajeto individualno delo s posamezno družino, pregled doseženih mejnikov tekom izvajanja programa ter skupinsko delo in izmenjava izkušenj z ostalimi družinami, prav tako bo staršem na voljo različno gradivo. Pred izvajanjem programa bo orientacijsko srečanje po Hanen programu 21. februarja ob 17. uri, kjer vam omogočajo brezplačen posvet. Za več informacij pišite na elektronski naslov: dialog@grbac.si ali preverite ORIENTACIJSKO SREČANJE DIALOG >> http://dialog.grbac.si/event/orientacijsko-srecanje-za-pogovor-sta-potrebna-dva-2/ 

Za Mamiblogerke pripravila: Urška Golob, www.pravposebnamama.si

____________________________________________________

Pepper J., Weitzman E. (2004). It Takes Two to Talk. Toronto: The Hanen Centre.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja