Mami blogerke PAKIRAMO

Mamica, se še spomniš, kako so izgledale priprave na dopust takrat, ko si bila še brez otrok? Bolj bežno kajne? Tudi jaz… Zagotovo pa se spomnim, da je bilo pakiranje včasih moje zelo ljubo opravilo. Čisto sproščeno sem pripravila tri kovčke, enega za čevlje, drugega za kozmetiko in tretjega za oblačila. Vedno sem imela popolnoma dovršen načrt kaj vzeti s seboj in NIKOLI se ni zgodilo, da bi karkoli pozabila. Obvezno sem začela pakirati že VSAJ tri dni prej, blazno pa me je zanimalo kako ženskam uspe vse spakirati v enem samem dnevu.

In potem sem postala mama. Kovček s kozmetiko moram zdaj deliti še z ostalimi družinskimi člani, oblačila, ki ne grejo več v skupni kovček skrivam in tlačim v nahrbtnike in darilne vrečke, v katerih je hrana za na pot, čevlje pa čisto na koncu tiščim pod avtomobilske sedeže, tako na skrivaj, da na koncu tudi sama pozabim, da sem jih sploh vzela.

Čeprav sem se trdno odločila, da bom začela pakirati že dopoldan, sem tokrat namesto, da bi v kovčke metala stvari, hodila po stanovanju z dojenčkom v rokah, se spraševala kje imam novo sivo bluzo in se smilila sama sebi, ker je moj otrok nerazumevajoč.  Produktivno dopoldne sem torej črtala s seznama, se vdala v usodo, se še stokrat razkurila, ker mi ne dela bankanet in tuhtala kaj vse moram še storiti preden odidem. Ob devetih zvečer mi je končno uspelo začeti, jaz v torbo, otrok ven in naenkrat je bila dnevna soba polna spodnjega perila. Pa zakaj se vedno, ko se jaz odločim nekaj storiti na hitro, ona odloči zakomplicirati zadeve? Od danes naprej sovražim pakiranje in prepričana sem, da sem dobila potovalno bolezen. Glavobol, vrtoglavice in halucinacije? Ja, brez dvoma -diagnoza potrjena!

Ko nam je zjutraj KONČNO uspelo odpeljati z domačega dvorišča sem imela občutek, da smo v stanovanju pustili samo inventar, ker vse ostalo imamo itak v avtu. Še zdaj ne vem kako moškim uspe tako fenomenalno v avto zložit vse neumnosti, ki jih ženske nujno potrebujemo s sabo, ampak v bistvu je super kako se dopolnjujemo, kajne?

Peljemo se natanko 5 minut, glavo naslonim nazaj in sem v mislih že na obali, ko iz zadnjega sedeža slišim vprašanje, ki sem ga v naslednjih treh urah slišala še neštetokrat : Kaj smo že tam? Ja,tudi vožnja je bila včasih bistveno drugačna. Včasih sem poslušala radijske postaje, danes znam Male mornarčke zapeti tudi od zadaj naprej, včasih sem gledala samo naprej, danes so na zadnjih sedežih premierna dogajanja, drobi se žemlja, poliva se sok in po tretjem opozorilu me sploh več ne zanima.

Kaj pa je najhujše od vsega? Da utrujen od vožnje komaj čakaš, da prispeš na cilj, v miru razpakiraš in začneš uživati, nato pa ugotoviš, da si doma pozabil pol otrokovih oblačil, svojo in partnerjevo jakno, imaš pa osem različnih otroških kašic, soparnik in deset različnih slinčkov. Za vsak slučaj.

Razmišljam, kaj je bilo pred otroci pomembno vedeti o kraju kamor potujem: Kje so dobri kafiči, kje mešajo najboljše koktejle in kje so najbolj nore žurke. Pa danes? Danes me zanima ali imajo urejena sprehajališča in kolesarske poti, koliko in v kakšnem stanju so igrala, poleti pa itak še urejenost plaže in obvezna senca.

Zanimivo se je spominjati časov za nazaj in jih primerjati z današnjim, takrat so se mi vse stvari, ki so zdaj nenormalno pomembne, zdele popolnoma brezpredmetne. In včasih sem to imenovala zaslužen oddih ali počitnice, danes pa samo sprememba okolja. Edina, ki si v tem času res spočije je moja domača steklokeramična plošča.

A kljub temu moram priznati, da rada delim svoj kovček in potiho komaj čakam, da me otrok vpraša, kdaj bomo prispeli. Na otroških igriščih obujam spomine na svoje otroštvo, se z navdušenjem zapodim na gugalnico in se za trenutek pretvarjam, da me noben ne vidi. Časa preživetega s svojimi otroki ne menjam za nobene all inclusive počitnice, četudi so neverjetno mamljive.

Za Mami blogerke napisala Maja Bračič – Mami z načrtom

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja