Zadnje dni poslušam in berem kaj se dogaja v vrtcih in šolah, in to sploh tako blizu kjer imamo dom. Groza in strah! Meni osebno bi se verjetno zmešalo, če bi se to dogajalo meni in mojemu otroku.

Nikoli nisem razumela, kako se ljudje lotijo poklicev in služb, ki jim ne ležijo. Razumem, da te dana življenjska situacija kako kdaj potisne v neprimerna delovna mesta, kjer si bolj kot ne tam, da 15-ega dobiš plačo, s katero nahraniš svojo družino in plačaš položnice za svoj obstoj. Vendar sem se pa vedno spraševala, zakaj se eni odločijo za poklic vzgojiteljica, učitelja, če pa so totalno neprimerni za vzgojo otrok, ali celo otrok ne marajo, so jim odveč. Sama sem se skozi 18 let šolanja takšne stvari vedno spraševala.

Od tega, da smo imeli na osnovni šoli učiteljico, ki je tudi ključe metala v glavo, in ne vem po kakšnem naključju na tej šoli še vedno uči, do tega da so zdolgočaseno predavali ali po Hitlersko ravnali z dijaki. Nikoli in nikdar te v tak poklic nihče ne mora prisilit, in take učitelje bi bilo potrebno odpustiti. Toliko sposobnih in ljubečih ljudi je na tem svetu, ki si take službe želijo – a ne dobijo te priložnosti, saj v večini državnih ustanov so kadrovske kvote že zapolnjene, in le-ti so brez službe.

 

VRTEC V SLOVENIJI

Ko sem iskala v Sloveniji vrtec za Vala, saj so nas v državnem najprej zavrnili, sem naletela na vrsto privatnih vrtcev, kjer sem se srečevala s tako sočutnimi ljudmi, da je bilo veselje. Tudi moja sošolka iz osnovne šole ima krasen zasebni vrtec Bacek, kamor bi z veseljem Vala vpisala, če ne bi naključno dobili kasneje vrtca, čisto zraven doma, kamor je šel tudi Valov prijateljček in katere vzgojiteljice so imele že mene in brata. Ko sem videla vzgojiteljici, mi je tako toplo postalo pri srcu.

Jaz sem oboževala vrtec in prav tako moj brat, vanj sva stopila pri 1 letu in zaključila z vpisom v šolo. Skoraj vsi moji “sošolčki” so nadaljevali šolanje na isti osnovni šoli, in zares smo se imeli fino. Spomin na vzgojiteljice mi je res topel, in brez oklevanja sem Vala v ta vrtec vpisala. Hrana je iz okoliških eko kmetij, res odlično pripravljena in raznolika, otročki počivajo na ležalnikih, gredo na sprehod vsak lep dan, drugače pa se igrajo v atriju. Zares lušten vrtec.

Val je sicer zelo občutljiv otrok in najino uvajanje je bilo zelo dolgo, vmes je še zbolel in se je zadeva še podaljšala. Nihče ni kompliciral, videli so da potrebuje več časa, in postopoma se je vpeljal in ga vzljubil. Sicer pa je še vedno vsako jutro jokal, a to le zaradi ločitve, in se v parih minutah pomiril. Ker sva bila z Valom v večini sama, se me začel oklepat. Ni me spustil nikamor same, niti ko je bil z najljubšimi osebami, in jaz vedno samo izginem. Še vedno. Žal, če mu pomaham je zelo hudo, in me srce boli da ga tako gledam. Tako pa mu vsi povejo, da je mamica na stranišču, da sem šla v trgovino ali sem zunaj in ga zamotijo.

VRTEC V KENIJI

Zdaj v Keniji pa je bil proces podoben. Iskanje vrtca. Raziskovanje Facebook skupin mamic tujk in priporočila kateri so super, pregledovanje spletnih strani, iskanje po zemljevidu, kako daleč smo od njih oddaljeni…

Z Valom sva si ogledala 7 vrtcev in v vsakemu od njih preživela po približno cele tri dni.

Razlike med njimi pa ogromne. Tukaj je vrtcev malo morje, skoraj na vsakem vogalu je en. Ogromno vrtcev se oglašuje za Montessori ali Waldorfske, ki pa to niso. V veliko vrtcih imajo prevelike skupine in premalo vzgojiteljic. V velikih vrtcih je hrana izključno kenijska, ki jo ima sicer Val zelo rad, vendar je za moje pojme premalo raznolika: ogromno je riža in afriške polente ugali, od mesa je le mleto meso, premalo je zelenjave in vse je preveč razkuhano kar še meni ne gre ravno v slast.

V enem od vrtcev so bili vsi otroci cele dneve smrkljasti, in jih nihče ni obrisal. Na vseh brošurah so imeli, da otroke tudi odvajajo plenic, pa nisem zasledila da bi kogarkoli vprašali če mora na potrebo.

Prvi vrtec je bil prekrasen, z malimi hiškami ki so delovale kot pri Smrkcih, vse je bilo v višini otrok in vse namenjeno izključno njim. Ogromno travne površine, igral, peskovnika in raznorazni kuharski dnevi, plesne urice, telovadba, plavanje, jahanje konja, “messy play” oz packanje itd. Vsak dan nekaj drugega. Minus: vrtec je odprt le pol dneva, po kosilu ob 12.30 se zapre ko še zadnji starš/varuška pride po svojega otroka. Drugi minus: do tega vrtca bi imela približno 45 minut v eno smer.

Drugi vrtec je bil Waldorfski in pohvalilo ga je kar nekaj mamic. A že ob prihodu in prvem razgledovanju mi ni bil všeč. Nekako zanikrno mi je deloval, vse v nekem klancu in pa vrt poln nekih velikih kamnov in skal. Sicer so imeli zajčke, kokoške, želvo in goske nad čimer sva bila oba z valom navdušena. Igralnice so bile temačne, s slabo razsvetljavo, temnih barv in za spat bi otroci imeli kot nekakšne joga tanke blazine. Ko sem videla stranišče me je pa vse minilo. Umazano, neprilagojeno otrokom, in zares zanikrno. Vzgojiteljice so bile konstantno na telefonih oz so med seboj klepetale, medtem so se otroci stepli, po kamnih padali in ta vrtec Vala ni več ugledal.

Tretji vrtec nam je bil zares všeč. Šli smo na dan odprtih vrat, ki pa sem ga malo z rezervo jemala, saj takrat pokažejo le najboljše. Ogromen vrt, na njem trampolin in nešteto igral, toboganov in gugalnic, bazen, želva in afriške kokoške. Učilnice svetle, luštne, skupni prostor narejen po Montessori in bralna soba, pene po katerih so se metali. Vsak dan raznolika in super hrana, imajo glasbene urice, kjer pride učitelj s kitaro in jim zapoje in zaplešejo, dvakrat na teden jahajo konja, dvakrat na teden plavajo, in ta vrtec nam je bil zares všeč.

A ko sva z Valom prišla zares poskusit vrtec je v njegovi skupini bila le ena punčka. Vzgojiteljica je Vala kar naprej silila nekaj risat in brat, a on v novem okolju moral vse raziskat in njej to ni bilo jasno. V vrtcu je bilo 12 otrok od tega 5 zares prizadetih. Premalo je bilo vzgojiteljic, in ne bi si želela da bi se Val kadarkoli počutil kaj slabše oz. drugačno. Tako da se za ta vrtec tudi nismo odločili.

Potem je prišel na vrsto še en Montessori vrtec, ki je nekako ustrezal vsem opisom. Vrtec je zelo blizu nas in zelo prijeten. V skupini 6 otrok in dve vzgojiteljici. A tukaj vsi skmrkljasti. Val se je tukaj takoj polulal in še celo zgubili so ga na vrtu. Jaz sem bila v vseh vrtcih vedno zraven, nekako v ozadju v opazovanju, da me ni takoj videl, če pa me je iskal ali klical pa sem prišla. Pri kosilu je bila taka gneča in nadzora ni bilo. Tako eni otroci niso nič pojedli, tiste ki so uspele nekako nadzorovat pa so tudi repete dobili. V celem vrtcu okrog 40 otrok, vsi naenkrat kosilo a vzgojiteljice samo 4. Takrat so tudi vzgojiteljice jedle v drugem prostoru, in pri otrocih je nastajal mali kaos. Potem pa so otročke spravljale spat. Imele so za to namenjene jogije kamor so se otroci ulegli, a pri dnevni svetlobi v zelo svetlem prostoru. Val je navajen spat v temi in nekako je tudi meni to normalno, da se vsaj malo zatemni. Učiteljica je po obilnem kosilu zaspala v istem prostoru, otročki pa v večini ne, in so se prerivali iz jogijev, se žgečkali, nekatere je zmanjkalo, a Vala ne. Novo okolje in dogajanje mu ni dalo mira. In sva šla domov spat. In tako je bilo tri dni. Po kavbojsko, otroci razpuščeni in vzgojiteljice tam bolj zato, ker morajo biti.

Pa mi nekaj ni dalo mira in sva šla pogledat še en vrtec. In še en in še en. En ni imel skoraj nič vrta, drug premalo zaščiten in bi otroci skoraj na cesto lahko stekli.

O zadnjem vrtcu sem slišala malo morje dobrih priporočil, ampak me je vedno omejevalo dejstvo, da je skoraj 30 minut oddaljen. Pa sva šla in mi ni niti najmanj žal. Ko bi le svojo intuicijo poslušala prej, ampak potem ne bi imela s čim primerjat, zato vedno pravim da je vse z razlogom. Vrtec ima francoska Kenijka, učiteljica ki je v Franciji živela več kot 20 let. Kul, evropski standard, sem si rekla. V vrtcu je 14 otrok in so vseh narodnosti: Kenijca, Sejšelka, Italijan, Belgijec, Šveda, Indijka, Turka, Francoz, Kitajka in sedaj tudi Val. Trikrat na teden plavajo in imajo notranji bazen, kar pomeni da bodo plavali lahko navkljub slabemu vremenu. Vzgojiteljic je 6 in še ena ki uči francoščino in odide prej. Vrtec je dvojezičen francosko-angleški. Imajo ogromen vrt, poln poganjalčkov, igral, imajo tudi zajčka in želvo. Otroci imajo raznoliko hrano in polno sadja in zelenjave, če so lačni tudi vmes (kar Val je, kuharica prinese še kaj). Otroci spijo v temi, tisti ki ne morejo, jim pomagajo z umirjeno glasbo, še vzgojiteljica se malo uleže z njimi. Stranišča so prilagojena otročkom, kristalno čista in otroci si umivajo po kosilu zobe. Tu je Val že prvi dan šel sam na stranišče. Ta vrtec smo izbrali, saj je tako na individualnem pristopu, da je veselje.

Ravnateljica nas je vse možno vprašala: kako živimo, kako jé, kako spi, kakšen je Val itd. In glede na to, da Val (še) ne govori angleško, se zares trudi in smo zapisali nekakšen slovensko angleški slovar, poguglala je sama slovenske pesmice in pravljice zato, da se Val kar seda počuti domače. Ravnateljica tudi uporablja aplikacijo DailyConnect kamor dnevno vpiše za vsakega otroka dogajanje, koliko je pojedel, kakšne volje je bil, kaj so počeli itd. Dnevno nama pošilja na Whatsapp slikice in videe. Noro in ne dojemam da tak vrtec obstaja oz. se skriva v Nairobiju. Ni ga na zemljevidu, na spletni strani ni naslova in ga ne želi promovirat. Želi da ostane tako majhen, in da se širi od ust do ust. Tako smo tudi mi prišli do njega. Novih otrok sedaj ne sprejema več. Edini minus je razdalja 30 minut ampak je res vredno. Tako nam je všeč, da smo ga še sosedi z 1 letno punčko opisali, in sedaj se tudi ona in njena varuška vozita zraven. Valu je super, saj ima prijateljico ves čas ob sebi, in se zares dobro počuti v vrtcu.

Vsi vrtci v Keniji so plačljivi, tako javni kot privatni. Javni so baje zelo slabi in otroci so v njih po cele dneve in prav tako šole. Šolske avtobuse vidim, ko pobirajo otroke že ob 7 uri, domov pa prihajajo šele po 16.uri in tudi do 19.ure. Kar me je presenetilo je to, da tudi otroke mlajše od 2 let starši oz. varuške pustijo, da jih šolski avtobus pobira in same odpelje v vrtec.Tukaj se vsem vrtcem in šolam reče šola, le da so letom primerni.

Veliko vrtcev je po britanskem šolskem sistemu, pomeni uniforme, veliko učenja in zelo malo so otroci zunaj. Meni je ta sistem mimo, saj se bo moj otrok verjetno tako kot jaz učil še približno nekih 18 let, in učenja kot dvoletnik še ne potrebuje. Slišala sem že pripombe, da so starše dvoletnika poklicali v vrtec, češ da njihov otrok noče barvat pobarvanke ampak non-stop hoče teči in početi druge stvari. Kar pa je zame nekaj povsem normalnega. In tudi nekaj učenja se da povsem na zabaven način narediti čez igrico, pesmice in tudi 5 minut barvanja je lahko zabavnih. Ne želim da bi v vrtcu iz njega delali genija, ga frustrirali in ubijali njegovo raziskovanje in domišljijo.

Vesela sem, da ko pridem po Vala, da so njegove obleke umazane, nasmeh do ušes in da so njegova kolena podrsana. To je bistvo otroštva in igranje in druženje je zame na prvem mestu.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja