Letošnja zima s snegom ni ravno najbolj radodarna, sploh mi, ki živimo v ljubljanski kotlini, ga še nismo videli. Zato smo se odločili, da ga gremo ‘poiskat’ in našli smo ga na Veliki Planini. Pa ne le sneg – tudi čudovito naravo ter idilično hiško Bistra, v kateri smo se počutili kot v pravljici.

Ko se odločiš za bivanje na Veliki Planini, se pustolovščina pravzaprav začne že doma. Kadar se kam odpravimo, moja otroka rada sama spakirata stvari, ki jih bosta vzela s seboj, tokrat pa sem jima že vnaprej povedala, da bosta morala spakirano tudi sama nesti v hrib, tako da sta se pri izbiranju igračk morala kar precej ‘držati nazaj’. Ko smo se pripeljali na parkirišče pod gondolo, nista mogla zadrževati navdušenja in komaj sta čakala, da smo se vkrcali, čeprav se je potem, ko smo se dvigovali v višave videlo, da sta tudi malce na trnih, ko sta gledala navzdol. Komaj smo zapustili gondolo, nas je čakala nova zanimivost – sedežnica. Ker nismo smučarska družina, sta bila na sedežnici prvič in oba sta kar vriskala od veselja in navdušenja.

Čeprav nas je nato od vrha sedežnice, pa do koče Bistra (www.koca.si), ki je bila naš cilj ločilo le kakih pet minut hoje, se je teh pet minut spremenilo v vsaj dvajset minut – treba se je bilo namreč kepati, delati angelčke v snegu, se kotaliti in spuščati z ‘lopato’ po vsakem najmanjšem klančku navzdol. Čeprav nas zaradi vsega divjanja na snegu ni prav nič zeblo, je bilo vseeno prijetno, ko smo naposled le prišli v kočo, v kateri je prasketal topel ogenj. Rok, ki nas je tam pričakal, nam je pripravil pravo dobrodošlico – piškote za otroka, za naju pa steklenico vina, s katerim sva zvečer nazdravila.

Kočo je bilo seveda treba najprej raziskati in seveda je največ navdušenja požela soba v zgornjem nadstropju, za katero sta otroka takoj odločila, da bo njuna. In medtem, ko sta uživala v valjanju po postelji in igranju družabnih iger, ki sta jih našla v hiški, sva midva z mojim dragim imela nekaj trenutkov le zase …

Potem pa je bilo seveda treba spet na sneg – privoščili smo si res dolg sprehod po zimskem soncu in snegu. Bil je tiste vrste sneg, ki med hojo škripa pod podplati, ker je tako suh, pa oblačil zlepa ni premočil in zato smo lahko uživali še dlje kot bi sicer. Sprehod smo končali v okrepčevalnici Zeleni rob, kjer smo si privoščili slastno kosilo (otroka, ki sicer najbolj obožujeta ‘pohančke’ in testenine, sta kar planila po ričetu in klobasi), nato pa smo se počasi vrnili v kočo.

Če sem mislila, da bosta utrujeno želela na kavč, sem se zmotila, saj sta me lepoooo prosila, če se lahko še sama malo poigrata na snegu pred hiško, jaz pa sem medtem v miru pila kavo in brala knjigo, ki sem jo našla v knjižnem kotičku v koči. Pravi luksuz, vam povem!

Ko sta se naposled le utrudila, nas je čakal prijeten družinski večer. V hiški namreč ni televizije in zato smo ves večer igrali družabne igre ter se neizmerno zabavali, nato pa so nas čakale tople in udobne postelje.

Naslednje jutro smo po slastnem domačem zajtrku seveda morali takoj spet ven, nato pa je na našo žalost že prišel čas, da se vrnemo v dolino. Namesto s sedežnico, smo se tokrat do gondole sprehodili kar peš, kar je bil res prijeten zaključek našega bivanja tej čudoviti zimski pravljici. Rok, za svoji dve koči, si ne bi mogel zamisliti boljšega imena kot si si ga – najdete ga namreč pod imenom Pravljica/Fairytale Velika Planina.

Za Mami blogerke napisala Tina Guček, Travel, Food and all things Good.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja