Že lep čas opazujem otroke, tako moje kot druge. Tako čudoviti so, edinstveni, samosvoji in točno vedo kaj želijo v tistem trenutku (če pa to starši dovolimo ali ne je pa že druga stvar). Sprašujem se, ali to starši opazimo vsak dan? 

Vidimo jih vsak dan, brez dvoma, ampak ali jih začutimo in smo z njimi v tistem trenutku, pa je že dodatno vprašanje, ki se poraja večini ljudi v tem prehitro letečem času. Njihovim korakom sledimo vsak dan, ampak ali se ustavimo, ko jim je dovolj, ko tudi oni nam pokažejo, da je to njihova meja? Se zavedamo, da tako kot mi imajo tudi otroci svoje meje in pravico do odločanja.

 V prvem letu se otrok veliko crklja pri starših, nato pa naš otrok raste in potrebe po bližini se zmanjšujejo vsako leto. A težava nastane, ko starši tega ne opazimo ali pa ne želimo opaziti. Ker pa naš otrok raste in  ugotavlja, da se lahko postavi zase nam včasih odločno pokaže ali pove, da mu ni všeč naše objemanje, poljubljanje ali tudi pogovor. Tudi oni rabijo svoj čas zase in pravico do odločanja o svojem telesu, kar pa nikakor ne pomeni, da nas nimajo radi. Konec koncev, tudi nam ni vedno všeč objem ali poljub, kajne?

Vse te misli imam v glavi, odkar mi je Sara prejšnji teden rekla:” Ne mami, dovolj. Nočem se sedaj cartati.” zamislila sem se. Jaz vedno postavim svoje meje in se jih držim. Kaj pa naredim, ko vsake toliko oni dve meni postavita mejo? Če jo le uspem prepoznati, se jo vsekakor trudim upoštevati, saj želim, da vesta, da sta SAMI svoji lastnici telesa in prav je da se umaknem, ko si ne želita mojega objema ali poljuba in njima dam možnost odločanja. Konec koncev, je to dobra ”naložba” za prihodnost, ker bosta vedeli, da smeta( MORATA) postaviti mejo in nikakor popustiti, če si tega ne bosta želeli.

Do naslednjič.

Napisala Mami Plus za Mami Blogerke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja