Selitev je ena izmed najbolj stresnih izkušenj v življenju in tako kot odrasli, ta stres občutijo tudi otroci. Pred kratkim smo zamenjali prebivališče, zato vam bom zapisala nekaj nasvetov, ki sem se jih sama poslužila, da sem otrokoma olajšala ta prehod.

Otroci načeloma niso ljubitelji večjih sprememb in potrebujejo rutino, da se počutijo varno, to zajema tudi prostor v katerem bivajo. Seveda obstajajo izjeme, ki jim je pomembno le, da so v pravi družbi. (Blagor njihovim staršem, haha!)

Sama sem se selitve izjemno veselila, saj smo šli na svoje iz najema, v pritličje iz tretjega nadstropja, v okolico bolj prijazno otrokom in v bližino enega naših najljubših igrišč. Sem omenila, da je tudi babica precej bližje, kot je bila? Ja, jackpot za otroke!

Že ko smo iskali stanovanje sem otroka vedno vzela sabo na ogled. Nekako sta mi s svojim obnašanjem vedno dala vedeti, kje se počutita dobro in kje ne. V prostoru, ki smo ga kupili, sta kar vriskala od veselja. Stanovanje je že sicer popolnoma odgovarjalo našim željam in malčka sta mi s tem samo dala potrditev, da je to naš bodoči dom.

Imela sem približno mesec dni časa, da ju psihično pripravim na menjavo gnezda. Najprej sem poskrbela, da smo v tem mesecu čim večkrat obiskali ali vsaj obšli blok v katerega smo se nameravali preseliti. Pomembno se mi je zdelo, da vsaj malo bolj podrobneje spoznata okolico še preden se dokončno ustalimo tam. Vsakič, ko smo bili tam, sem iskala pozitivne in svetle točke novega doma, ki bi bile zanimive otrokoma:

»Poglejta, nič več visokih stopnic, zdaj bomo v pritličju doma«.

»Sofi zdaj bomo živeli v roza bloku!« (Ironično je stavba letos dobila novo fasado v roza barvi.)

»Tukaj boš imela svojo NOVO posteljo s srčki!«

Te stavke sem ponavljala vsakič, ko smo šli mimo. Na tak način otroci hitreje ponotranjijo informacije. Nekako jim vcepiš prepričanje, kot v filmu Inception. Po drugi strani sem se začela namerno malo bolj pritoževati nad tistim stanovanjem, ki smo ga zapuščali, in vedno sem zraven dodala »še malo pa gremo drugam!« Prav hinavsko sem iskala pomanjkljivosti. Saj vem, ni prav, a delovalo je!

V fazi same selitve sem poskrbela, da sta bila otroka v varstvu, ki jima ugaja. Sofi tisti teden ni bila v vrtcu, sta se pa zato babici malo bolj potrudili z varstvom in organizacijo. Prav tako sem ju poskusila vključiti v pomoč pri selitvi, seveda tam kjer sta lahko pomagala. Skupaj smo spakirali igračke in jih nato pospravili v novem stanovanju tako kot sta sama želela. Skupaj smo hodili po nakupih novega pohištva in vključili v izbor tudi njuno mnenje, kolikor so možnosti le dopuščale. Skupaj smo izbrali novo posteljnino za njuni novi postelji. Želela sem, da se počutita slišana in upoštevana, navsezadnje je najpomembnejše to, da se v novem domu počutita dobro in domače.

Sedaj smo že dober mesec tu in moram poudariti, da smo se zelo hitro navadili novega okolja. Starega stanovanja nihče ne pogreša, še manj tistih stopnic, ki so nam grenile življenje. Pravzaprav nam je tu tako lepo, da se res redko usedemo v avto in odpeljemo nekam, to je bila prej stalnica večkrat dnevno, saj imamo vse na dosegu pešpoti.

Za konec pa še zlat nasvet, ki ga je vredno upoštevati. Sočasno ob selitvi ni pametno uvajati nobenih drugih novosti. Naj bo le en stres naenkrat, vse ostalo lahko vsaj kak mesec počaka.

Za Mamiblogerke napisala Dijana Krička dijanakricka.com

Kategorije:DOM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja