Velikokrat me kdo vpraša, kako je biti fotr. Vprašanje je še bolj pogosto sedaj, ko sem 1/2 moškega dua, ki brani fotrovske barve med Mamiblogerkami.
Vsakič na hitro bleknem: “Fajn je.”

Zavedati se moraš, da smo fotri malce drugačni od mamic. Mamice bolj(še) in večkrat izražajo svoja čustva. To je super! Fotri smo bolj bedni, kar se tega tiče. Resda mamice (pre)večkrat omenjajo samo tiste lepe stvari in včasih kar malo pozabijo na vse malo manj prijetne trenutke, ki spremljajo vsakega starša, a vsaj govorijo o teh stvareh. Premlevajo svoje občutke, govorijo o svojih težavah ter težavicah in s tem nekako pucajo po podstrešju.
Fotri pa smo zadržani, zato je vedno vse zgolj “fajn”.

To ni prav! Vsi radi beremo o uspešnem dojenju, super uvajanju goste hrane, nasmejanih obrazih naših otrok pa o prvih korakih, prvih besedah … Realnost pa je drugačna. Vsak plus ima nekje tudi nek minus. Preredko se govori o vseh tistih situacijah, ko nihče ne gleda in sta starša sama za vse. To so trenutki, ki starše privedejo do žalosti, jeze in morda celo kakšne solzice. So stvari, na katere starš ne more vplivati – bolezen, luna …
To so trenutki, o katerih ne govorim(o) radi, ker nas spominjajo na našo nemoč. Nemoč in nezmožnost, da bi pomagali bitjecu, ki je povsem odvisno od nas.

Res je fajn biti starš – obožujem svojo novo vlogo – ampak včasih je tudi precej težko! Ne govorim o posranih pleničkah, pobruhanih cunjicah in neprespanih nočeh – to so malenkosti, ki niti malo ne vplivajo na počutje staršev. Fotr sem – jasno mi je, da ne bom spal, jedel in gledal televizije do … še nekaj časa! Tako pač je in o tem ne razmišljam.
Zares težko je takrat, ko se znajdeš v neki novi, še nedoživeti situaciji, kjer ne vidiš rešitve in ti nihče ne more pomagati, ker pač nikogar ni zraven, da bi ga prosil za nasvet in/ali pomoč. Npr. ob 3-h zjutraj, ko tvoja malčica joka in je nič ne potolaži: “Jo kaj boli?! Praska se po ušesu! Kaj če ima vneta ušesa? Zobki?! Ima vročino??? …” to so trenutki, ko je jebe*o biti starš!
Če bi me takrat nekdo vprašal, kako je biti fotr, bi ga najbrž le frderbal s pogledom.

Težko je biti fotr! There, I said it! Ni težje naloge v življenju moškega …
… potem pa se moja mala princeska nasmehne z najbolj ljubkim nasmeškom v vesolju in v trenutku pozabim na vse skrbi: “DBEST JE … BIT FOTR!”

 

Za Mami blogerke napisal Andraž Andrejc, Kdor to bere

Kategorije:Očka piše

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja