Kakšno je življenje moškega po prvem mesecu življenja z novim dojenčkom? Pestro. Zaspano. Utrujeno. Zanimivo. Drugačno. Nepotešeno.

Ampak nisem tukaj zato, da bi se pritoževal. Da sva uspešno spočela tega otroka, sem vložil ves svoj trud in energijo (in še marsikaj drugega, pomežik), ker sva si ga res želela. Rekli so mi, da ne sme biti prevelika razlika v starosti otrok, tako da sem sedaj ta veliki postal kosmata mamica, ker je še premajhna, da bi kaj počela sama. Tako se skupaj igrava s punčkami, ščipava, kopava in uspavava. Trenutek zame nastopi takrat, ko sem že občutno preveč utrujen, da bi s tem trenutkom naredil kaj produktivnega. Kot utelešeni kliše se uležem na kavč, si odprem pivo dneva in gledam pač tisto tekmo, ki je trenutno na TV. Zdaj je basket Oostende – Olimpija. Ni nekaj za prehvalt.

Časa za telovadbo nimam več, zato sem se že malo zredil. Čeprav se v petek dopoldne v meni še poraja želja, da bi šel zvečer s prijatelji na pijačo, ta ista želja po nekaj urah tekanja enega in dretja drugega otroka čudežno izpuhti v zrak. Torej obležim. 

Nikoli si nisem mislil, da ima lahko tako malo bitje, kot je Višnja, tako bizarne spalne navade. Saj ne, da se pogosto prebuja, ampak kar v spanju potuje po postelji in me vsake toliko (bojda iz naklonjenosti) mahne po glavi. Ko sem izbiral svojo novo cimro, sem seveda izbral Višnjo, ker se Zarja še doji. Nihče pa mi ni povedal, da me čaka vsak večer nova oblika posteljne telovadbe.

Pogosto se zalotim, da razmišljam, kako prosti čas z leti izginja. Največ sem ga imel kot študent. Večino dneva sem prespal, dve uri sem porabil za kosilo, šel na kakšen sprehod, malo bral in dan je kar spokojno minil. Ko sem začel delati, sem moral svoje dejavnosti nekoliko prilagoditi novemu urniku, še vedno pa sem vsak dan telovadil, bral in se sprehajal. Sedaj je prosti čas postal le bežen spomin na pretekle dni. Starši ponavadi nimamo hobijev. Ker jih je odnesel vrag (beri: otrok).

In naše partnerke? Včasih smo jih privlačili, sedaj menda dojenček iz dojk izsesa vsako potrebo po bližnjem srečanju. Hormoni in te fore. Nekaj časa sem se še pogumno upiral tej predpostavki, sedaj pa sem obupal. Kdo si ti, Jure, da zbujaš spečo miško? Saj bi napisal levinjo, pa je ta že dolgo tega presedlala na kakšno drugo. Včasih sem štel, kako pogosto sva seksala. Sedaj sem srečen, če sem pri njem še kdaj soudeleženec. Bojda je to kot kolo, nikoli ne pozabiš, kako se tej stvari streže. Pa sem tudi glede tega že malo skeptičen.

Obstajata dve življenji. Eno je družinsko življenje. Drugo so dnevi pred tem. Ti življenji se ne moreta primerjati. 

Ampak nočem jamrati, to je življenje, ki sem si ga izbral. Zavestno in odgovorno. Ko smo skupaj na sprehodu, druge mamice Tjaši hitijo razlagati, kako žari, jaz pa jim samo zgledam zmatran. Ampak dobro vem, kako pomembno vlogo imam znotraj naše družinice. Punce so me vesele bolj kot pijanec kovanca za dva evra, ki ga najde pod Kongresnim trgom. Vzdržujem ravnovesje. Prinašam umazanijo. Rišem nasmehe. To je zame več kot dovolj.

Za Mami blogerke napisal Jure Marolt, Ljubki nesmisel

Kategorije:Očka piše

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja