Bilo je veliko vzponov in (še več) padcev. Kljub temu, da sem bila miren, tih otrok, sem bila v sebi razočarana- depresivna. Imela sem občutek, da ne nihče ne razume in ne sliši. To obdobje sem nekako “pregurala” in v času materinstva prišla nazaj do pozitivne osebe z veliko energije in optimizma.

Le ena stvar mi je ostala iz tistih časov! Strah!

Strah pred spanjem. Pa ne vedno, le takrat, ko moram spati sama. Hudirja, pa tako “velika” sem že!! Sprašujem se, ali mi je to sploh dovoljeno?

Namreč ravno v obdobju odraščanja, sem prišla do točke, ko me je bilo strah spati sama. Ne vem kako, ne vem zakaj! A spomnim se, da starši (verjamem, da v dobri veri) niso popustili in sem kljub prošnjam spala sama v svoji sobi, da se slučajno ne razvadim in mi to ne ostane v navadi. A morda sem potrebovala le malce več bližine, ali pa tolažbo. Nikakor pa nisem potrebovala stroge vzgoje, brez odstopanja.

In ja, preživela sem, a pustilo mi je pečat, in me je še danes strah, ko spim sama. Nimam posebnih strahov, a se vseeno bojim! Ne vem koga ali kaj? Morda samo tistega občutka samote, praznine?

In sedaj kot mama vem, da je verjetno bilo to za starše naporno obdobje, niso vedeli kaj storiti, da bodo storili prav. Povsem jih razumem. A tudi zame je to bilo naporno obdobje, tako ponoči, kot podnevi-ko sem jim skušala dopovedati, da me je strah in me niso razumeli.

Zato vsekakor lahko dam nasvet, da otroka ne morete razvaditi če mu nudite bližino , ko jo potrebuje. Ne morete ga razvaditi niti, če vas prosi za čas, da ga prežitive z njim,  pa četudi bo to ponoči. Prisluhnite mu in verjamem, da boste našli skupno rešitev.

Otroci (pa če tudi so stari že 10 let in bi  morali biti pogumni in ne vem kaj še vse), rabijo bližino, varnost in toplo zavetje pri starših.

Verjemite v teh stvareh ne morete pretiravati- Nikoli.

Konec koncev, pa saj je tudi vam lepo, ko se ponoči stisnete k partnerju, kajne?

Za Mami blogerke napisala Tadeja Habjanič, Mami +

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja