Jaz lahko to potrdim. Ni lahko! Še posebej, če si razvajen starš, kot sva bila midva pri Tristanu.
Tristan je bil super dojenček. Samo jedel je in spal. In iskreno, naju je razvadil. Lahko smo šli kamorkoli brez problema, zaspal je trdno in na splošno smo se kot tri članska družina imeli res super! Midva sva lahko uživala po svoje in iskreno, bilo je res zelo lahko. Lažje. Zavedala sva se, da bo drugi otroček prinesel spremembe in velikokrat sva slišala stavek, da “eden ni nobeden”, ali pa, “bosta že videla, naslednji ne bo tak”. In res. Ni tak.
Julija, bolj natančno 27. 7. 2018, smo uradno postali štiričlanska družina. Razveselil nas je Oskar. Fantek. Prelep fantek. Tristan se ga je zelo veselil! Komaj ga je čakal. Svojega bratca. In takoj ko ga je zagledal, se je vanj zaljubil. Vsak dan ga neprestano ljubčka, boža, skrbi zanj, sodeluje pri previjanju, pomaga meni in mi kaj prinese, res se imamo luštno.
Dokler… nisem sama z njima… takrat je kot nalašč najbolj naporno! Oskar je ravno lačen in ga dojim, in takrat je Tristan ali na stranišču in seveda kaka, in me kliče, da je že, ali se igra in moram it nujno pogledat, kaj je sestavil oz. naredil, kar pomeni, da moram Oskarja odložiti, kar seveda sproži jok. Takrat mi je težko. Ne morem biti na dveh koncih, a bi si v tistem trenutku želela. Potrebujeta me oba. Naporno je z dvema! V takšnih trenutkih.
Oskar je fantek, ki ne spi veliko, očitno ne potrebuje veliko spanca. Tudi ne spi trdno in ga zbudi vsak šum. Lahko si predstavljate kako fino je, ko končno zaspi in priteče Tristan ves vesel in zavpije “Oskarček moj!” Ja lepo, zelo, ampak ga zbudi, ko je končno zaspal. In takrat mi je spet težko. Ves trud, ki sem ga vložila. Težko zaspi. Tristan je vzhičen, da ima mlajšega bratca, nameni mu veliko pozornosti, za kar sva neizmerno hvaležna. Ampak velikokrat se zgodi, da ga zbudi. Štiriletnik z ogromno energije in z velikim srcem ter neizmerno ljubeznijo. Je fantek, ki rad izkaže ljubezen, z objemom, poljubčkom. Milijonkrat na dan. Najbolj Oskarju. In res si ne more pomagati. Rad ga ima. In vem, da bo vedno pazil nanj.
Ni vedno tako grozno. So pa dnevi, ki so nama obema naporni. Ko ne spimo, ko sva oba z Markotom preprosto utrujena, jaz neprespana, on iz službe, energičen štiriletnik in dojenček, vsi dejavniki doprinesejo k temu. A obljubim, da je tega vedno manj… vaja dela mojstra. Navadiš se na duo. Naučiš se ravnati z dvema. In kakorkoli obrneš, z vsemi minusi in plusi, nama je uspelo ustvariti dva zdrava, čudovita človečka, ki nama lepšata življenje. Ljubezen je. In so tudi čudoviti dnevi. Seveda so.
Otročki so naše lekcije in treba jih je sprejeti kot takšne. Bodo slabi dnevi, ko bomo starši utrujeni do onemoglosti in bodo čudoviti dnevi, dnevi, ki bodo klapali. Dnevi, ko nas bodo otročki presenetili, bodisi s svojimi mejniki ali kar tako, z objemom, nasmehom. Potrditev. Potrditev, da delamo prav. In zmoremo. Biti starš je dosežek!
Za Mami blogerke napisala Superbizimami
Foto: Mami z objektivi
Kategorije:MAMINI ZAPISI

En komentar

Eden ni nobeden... dva se kar pozna!

  1. Huh, tudi mi imamo štiriletnika in dojenčka, rojenega 27.7.2018 🙂 Z dvema, ko sem sama, je včasih res noro, včasih me rešijo risanke, predvsem, ko malega matrajo krči. Najboljše pa je, ko malega dojim, večji pa iz wcja kliče, da JE ŽE!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja