Pot do mojega ‘pluska’

Odkar pomnim, sem sanjala o tem, da bom mama. Tisti občutek, ko imaš nekoga brezpogojno rad (in ta nekdo ti to ljubezen brezpogojno vrača), se mi je zdel čaroben. Ampak po drugi strani nisem želela postati mama prehitro. Ja – sem pač ena tistih, ki pravi, da je treba s svojim partnerjem še veliko doživeti, preden iz para postaneta družina.

Nekje po šestindvajsetem, sedemindvajsetem letu sva začutila, da zdaj prihaja čas, ko sva na to pripravljena. Ampak seveda ni nikoli tako kot si zamisliš. Tudi pri nama ni bilo. Odpravljala sva se na dolge počitnice na Tajsko in odločila sva se, da bova kondome pustila doma. Nekje globoko v svoji domišljiji sem si risala tisto idealno situacijo, kako na nekem rajskem otočku spočneva sad najine ljubezni in kako bova čez devet mesecev v rokah držala majčkeno štručko. Pa se to ni zgodilo. Vsak mesec točno na tisti dan, kot je bilo treba, sem dobila menstruacijo, ki me je vsakič bolj potrla. Vse, ki ste to že dale skozi, zagotovo veste, kaj se mi je podilo po glavi: »Zakaj nama ne uspe?« »Je kaj narobe z mano?« »Je kaj narobe z njim?“ »Bova sploh kdaj starša?«

Končno noseča!

Seveda sem razmišljala o tem, da bo treba počasi do ginekologinje, a po kakšnem letu dni poskušanja, sem končno dočakala plusek. Test sem naredila sama, potem pa Tadeja povabila na večerjo v mehiško restavracijo, kjer sem mu nameravala dati test, zavit v darilni papir. Pa me je prehitel natakar, ki nama je – takoj ko sva se usedla, prinesel vsakemu svoj kozarček tekile. »Jaz ne smem,« sem rekla in oči so mi napolnile solze sreče. Tadeju pa seveda tudi. Presrečna sva začela delati načrte, šteti tedne, kdaj naj bi se otroček rodil … skratka, vse je bilo popolno. Do desetega tedna, ko sem začela krvaveti in ginekologinja mi je na pregledu povedala, da ne sliši srčka. Spontan splav.

Čez nekaj mesecev se je zgodba ponovila. Najprej sreča ob ugotovitvi, da sem spet noseča in potem strto srce, ko sem na pregledu izvedela, da spet nekaj ni v redu. Noseča naj bi bila enajst tednov, plod je bil velik za devet ali še manj. Srčni utrip je sicer bil, a slab. Bil je petek in ginekologinja mi je svetovala, naj se v ponedeljek spet oglasim, da pogledava, kako in kaj. Ampak že čez vikend sem začela spet obilno krvaveti in moje sreče je bilo zopet konec.

Diagnoza: pregrada

Ginekologinja mi je povedala, da načeloma šele po tretjem spontanem splavu začnejo ugotavljati, kaj je narobe, a mi je vseeno naredila podroben ultrazvok, ob katerem se ni pokazalo nič anomalij. Predlagala je, da se naročim še na histeroskopijo, kjer naj bi predgledali maternico in seveda sem se strinjala. Po posegu, ki je bil zelo neprijeten in boleč, mi je povedala, da je našla majhno pregrado. Ker je res zelo majhna, sem verjetno zato vseeno lahko zanosila, a po nekaj tednih je pač prišlo do splava. Bližalo se je poletje in septembra sem dobila datum za odstranitev pregrade, vmes pa sem imela veliko časa za razmišljanje. Saj veste, kako pravijo, da je vse v glavi, kajne? Pa da je treba željo po otroku ‘odmisliti’, drugače psiha naredi svoje in je vse skupaj še težje.

No, v tistem poletju je meni dejansko uspelo sami pri sebi razčistiti in priti do zaključka, da tudi če ne bom nikoli mama, bom preživela. S Tadejem sva imela nekaj globokih pogovorov, med katerimi sem ugotovila, da me ne bo imel nič manj rad, če mu ne bom mogla ‘dati’ otroka. Bova pač življenje ‘izkoristila’ drugače – potovala bova in uživala v stvareh, v katerih sicer morda ne bi.

Presenečenje!

Dočakala sem september in operacijo, nato pa naj bi počakala en ciklus in znova začela poskušati. Spomnim se, da je bil tisti mesec res nor. Službeno sem imela ogromno nekih stvari in še nekaj dni sem bila odsotna zaradi sindikalnega izleta, Tadej je prav tako imel kup obveznosti in zdelo se mi je, da sva se v tistih tednih komaj kaj videla, kaj šele, da bi imela čas seksati, zato tisti mesec na nosečnost sploh nisem mislila.

Spomnim se, da sva šla na neko prireditev, po kateri je bila zakuska in ko sva iz prireditvenega prostora stopila v prostor, kjer so stregli hrano, mi je vse skupaj strašansko zasmrdelo. Tadeju sem omenila, da tule pa tako grozno smrdi, da jaz ne bom prav nič jedla in da lahko on kaj malega poje, potem pa ga prosim, če lahko greva ven na svež zrak. Pogledal me je in rekel: »Noseča si!« In takrat se mi je posvetilo, da ima najbrž prav. Oddrvela sva do avta in se odpeljala do dežurne lekarne, kupila test nosečnosti in koooooomaj čakala na jutro, saj sem test želela narediti s prvim jutranjim urinom. Bil je pozitiven in najina sreča je bila neizmerna.

Priznam, da sem bila odtlej na čisto vsakem pregledu zelo na trnih, saj sem samo čakala slabe novice – da se ne sliši srčka, da s plodom nekaj ni v redu … ampak nosečnost je potekala dobro in dočakala sem največji zakladek svojega življenja – mojo deklico. Veliko sem morala potrpeti in veliko prejokati in dolgo dolgo sem jo čakala, a končno je bila tu, moja in seveda popolna! Danes šteje že osem let in ne mine dan, da ne bi bila hvaležna, da jo imam.

P.S. Dobri dve leti kasneje, sem znova zanosila – tokrat brez vsakršnih težav in edinkrat, ko sva se posteljnim radostim prepustila brez zaščite. Po vsem trudu skozi katerega sva šla prvič, je bil to pravi pravcati čudež, za katerega sem seveda neizmerno hvaležna!

Za Mami  blogerke napisala Tina Guček, Travel, food and all things good.

FOTO: MAJA SLAVEC, PETRA NUZDORFER

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja