Vsak večer, ko se uležem v posteljo imam občutek, da bo ta noč zagotovo tista, ko bom dobila popadke in se bo vse skupaj pričelo. Ob večerih me vse grozno veže in tišči navzdol, ponoči pa vedno težje najdem udoben položaj, ko se obračam iz enega boka na drugega. Trebuh je res že zelo velik, počasi sem naveličana nosečnosti in komaj čakam, da spoznam malo štručko. Vendar zjutraj, ko se zbudim dokaj spočita z miljoni planov, ki bi jih rada še postorila, vedno rečem detecu, da naj samo še danes počaka 🙂  Verjetno prav zato tako vztraja na toplem v trebuščku.

Vseeno pa je sedaj čas, ko sem pomirjena sama s seboj, vse je pripravljeno in na svojem mestu, tako da v bistvu prav uživam v teh zadnjih dneh. Če mi dete ravno ne skače po mehurju, hehe 🙂 Še kakšen dober mesec nazaj sem bila prava živčna razvalina, mešalo se mi je od vseh stvari, ki jih je bilo po moje seveda nujno potrebno opraviti pred prihodom dojenčka, Juretu pa se je mešalo skupaj z mano 🙂 Za njim sem hodila s strupenim pogledom in ga nezadovoljno opazovala, medtem ko je sestavljal novo mizo in otroške omare. Kako vendar ni razumel, da moramo pohiteti! Da se dete lahko rodi vsak trenutek! Bila sem prava mumzilla 🙂 K sreči je revež preživel, hihi.

Se je pa pred kakšnim tednom zgodilo nekaj zanimivega. Jure je zaskrbljeno pričel govoriti o nekakšnem seznamu z opravki, ki jih je potrebno postoriti, ko bom jaz v porodnišnici. Kako dragi moj, kaj ni že vse jasno in dorečeno? Seveda sem bila vesela, da je pokazal skrb in malce jezna, ker se je na to spomnil šele 10 dni pred rokom 🙂 Moški, kaj čmo… No, skupaj sva šla čez seznam, ki je sedaj že ves čas čaka na istem mestu, Jure pa vseeno vsake toliko vpraša kje je? Ja tam, kjer sva ga pustila 🙂 Mislim, da ga bom pripravila kar na hodnik na polico z nujnimi stvarmi kot so računi, da bo ves čas na vidnem mestu 🙂

Tako potekajo ti zadnji dnevi, vsak po svoje je že nestrpen. Višnja se pogovarja samo še o dojenčku, vzgojiteljicam hiti razlagati, kako je prišel v trebušček, ko je šla mami k zdravniku in je hop skočil notri, hihi. Čeprav mislim, da so jo malce narobe razumele in je ona govorila o tem, kako bo prišel dojenček iz trebuščka. Upam, da bo res kar hop skočil ven in ne bo predolgo trajalo. Mene sedaj že malce stiska ob misli na porod, nekako mi bolj odgovarja, da se s tem ne obremenjujem preveč, zato vedno poskušam misliti na to, da bo vse potekalo vredu. Jure že kakšne 14 dni jamra, da ima čudne sanje in slabo spi, kar prav tako pripisujem podzavestni nervozi ob prihodu nove članice 🙂

Rahlo smo nervozni, ampak srečni. Ker se imamo radi. In ta sreča se bo kmalu še povečala. Zagotovo bodo prišli naporni trenutki, ko bomo pozabili na to, kako srečni smo, vendar na to, da se imamo radi, pa zagotovo ne bomo nikoli.

 

Za Mami blogerke zapisala Tjaša Marolt, Ljubki nesmisel
(ki je danes že doma z novo hčerkico Zarjo)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja