bstaja kar nekaj “občutljivih tem”, o katerih se ljudje, ki se nas te teme dotikajo osebno, težko pogovarjamo. Ena izmed teh tem je tudi neplodnost.

Marsikdo se ne zaveda, da je neplodnost pogost pojav in da tudi v Sloveniji vsak šesti par poišče zdravniško pomoč zaradi neuspešnih poskusov zanositve.

Sama sem se s tem soočila pred nekaj leti, ko sva z možem poskušala ponovno zanositi.

Prvič sem zanosila v letu 2006, uspelo nama je v prvem poskusu. Po tem dolgo nisem želela imeti še enega otroka, predvsem zaradi tega, ker je bil Jaka precej naporen otroček. Ampak vsi otročki slej ko prej zrastejo in postanejo bolj samostojni. Tako se je tudi v meni prebudila želja po drugem otroku. Seveda sem pričakovala približno enako hiter rezultat tudi v drugo. Pa vendar se moja pričakovanja niso in niso izpolnila. Minevali so meseci in vsak mesec je prinesel novo razočaranje, ker ni bilo pričakovanega plusa na testu nosečnosti. Namesto tega pa je prišla nezaželjena menstruacija. Po letu razočaranj sem se obrnila na svojo ginekologinjo, ki pa je zaradi mojih let predlagala, da gremo kar takoj v postopek umetne oploditve. Namreč v tistem letu bi dopolnila 39 let, kar pa po biološki plati ni ravno optimistično za naravno zanositev, sploh pa, če v letu dni pred tem ni prišlo do oploditve.

Rahlo v šoku sem se vrnila domov in povedala Urošu, kaj mi je ginekologinja predlagala. Nisem bila ravno prepričana ali si želim iti v ta postopek. Začela so se mi pojavljati vprašanja: “Ali si sploh želim še enega otroka? Reees želim? Tisto globoko v sebi? Kaj pa, če je vzrok, da ne moreva zanositi, ravno v tem, da si ga ne želim dovolj? Kaj pa, če mogoče z Urošem nisva za skupaj? Mogoče dvomim v najino povezanost, partnertvo, ljubezen? In zaradi tega nimava še enega otročka? Mogoče nama vesolje želi s tem kaj povedati?” Poleg tega sem bila v obdobju, ko sem vedela, da bom slej ko prej izgubila dobro situirano službo. In res si nisem želela vzgajati otroka v kakršnemkoli pomanjkanju.

Vse to mi je rojilo po glavi … ampak po pogovoru z Urošem, ki mi je dejal, da preveč premišljujem in da če si vsaj malo želim še enega otroka, je sedaj skrajni čas za akcijo. Imel je prav. Poklicala sem ginekologinjo in ji rekla, da se strinjava s postopkom umetne oploditve. Tako nama je določila datum za prvo obravnavo. Prvo obravnavo sva imela že kmalu, 1 mesec po moji privolitvi v začetek postopka. Vmes sem morala opraviti še AMH test oziroma test Antimilerjevega hormona*, s katerim ugotavljajo ovarijske rezerve ter test za spolno prenosljive bolezni. AMH test je pokazal, da so ovarijske rezerve “normalne” za moja leta. Kar pomeni, da jih je že primanjkovalo. Seveda me je to še dodatno razžalostilo. Kljub temu, da me je izbrana ginekologinja, ki je bila tudi moja ginekologinja v začetku postopka umetne oploditve v Centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo Postojna, potolažila, da je to super.

Uroš pa je moral opraviti spermiogram, ki je bil tudi bp.

Torej je pri nama šlo za nepojasnjeno neplodnost.

Na prvi pregled sva se odpravila z vsemi potrebnimi izvidi.

Izbrana ginekologinja nama je predlagala enega izmed postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki se imenuje IVF oziroma zunajtelesna oploditev ali klasično in vitro fertilizacija (IVF) s prenosom zarodka v maternico. V tem  pogledu sva ji popolnoma zaupala. Razložila nama je, da bom za vzpodbujanje rasti foliklov prejemala hormonsko terapijo v obliki injekcij, ki si jih bom morala dajati sama. Ufff … ta del me je najbolj skrbel. Še drugemu ne vem, če bi lahko dala injekcijo, kaj šele sebi. Po osmih dneh jemanja hormonov se bo opravil ultrazvok, s katerim bodo preverili ali sem pridelala kaj foliklov in kakšne velikosti. Folikli morajo namreč doseči določeno velikost, 17 – 20 mm. Pri tej velikosti so jajčne celice pripravljene za dokončno dozorevanje, kar pa se doseže s STOP injekcijo. Po tej injekciji pa sledi vaginalna ultrazvočna punkcija in aspiracija foliklov ( v roku 34-36 ur po stop injekciji).

Dva meseca po prvem pregledu sem že bila naročena na prvi pregled pri dr. Rešu (le ta je odvisen od tega, kateri dan ciklusa si), ki me je poučil, kako si naj sama dajem injekcije, kdaj in koliko. Uroš na ta pregled ni mogel zaradi službenih obveznosti, zato sem šla sama. Optimistično, da bom že. Saj konec koncev ne more biti nič takega, mar ne? Ampak priznam, hudo močno bi v tistem trenutku rabila Uroša. Vse kar mi je govoril dr. Reš, je bilo nekoliko oddaljeno. Nisem bila prepričana, če sem si zapomnila navodila. Vse se mi je zdelo prehitro …, v sekundi je pokazal kako se pripravi injekcija, mi jo položil v roko, me prijel za roko in zapičil v trebuh. Nič mi ni bilo jasno. Sem ga sicer vprašala:”Pa mislite, da bom znala?” Zamahnil je z roko kot znak, da to pa res ni nič takega. Seveda, njemu, ki vsak dan daje injekcije. No, nekako nisem imela izbire. Kar je treba, je pač treba.

Po parih dneh, ko so hormoni začeli delovati, sem občasno komaj še hodila. V predelu jajčnikov sem imela občutek, da mi jih bo razneslo. Sploh, ko sem hodila. Enkrat sem celo poskušala malo teči, pa ni šlo. Občutek je bil, kot bi mi nekdo notri, na jajčnike, obesil uteži. Sicer je bilo fizično počutje normalno. Na koncu sem sicer pridelala nekaj kilogramov, ampak ok, s tem se nisem preveč obremenjevala. Psihično počutje pa je bilo nekaj povsem drugega. Čeprav sem se poskušala zamotiti z vsem mogočim, sem se non stop spraševala ali bo ali ne bo. Se bo moje telo odzvalo? Sem mogoče res že prestara? Zakaj se nisem prej odločila za otroka? Ja, vse sorte ti roji po glavi …

Prvi ultrazvok sem imela osmi dan od začetka hormonske terapije. Pa ni bil nič kaj vesel dan, saj mi je dr. Reš dejal, da slabo kaže. Da sem na enem jajčniku pridelala le en bogi folikel, na drugem pa mogoče tri, pa da niso “bohvekaj”. Seveda sem odšla iz pregleda razočarana, s solznimi očmi in prepričana, da še enkrat čez tak postopek ne bom šla. Ker niti ne bi bila psihično zmožna. Še polovico postopka ni bilo za mano, pa sem bila psihično totalno na tleh. Na drugi ultrazvok, enajsti dan od začetka jemanja hormonske terapije sem šla mirna, brez prevelikih pričakovanj. Vendar me je na tem ultrazvoku ginekolog razveselil z novico, da mogoče pa le bo nekaj foliklov. Tako sem dobila navodilo, da si še isti dan dam STOP injekcijo ter se nato čez dva dni oglasim z Urošem v Postojni, kjer bodo izvedli punkcijo. Koliko foliklov in ali je sploh kateri od teh uporaben pa seveda zvem ob samem postopku.

Torej sva se čez dva dni odpravila v Postojno, kjer so opravili punkcijo in aspiracijo foliklov.  Sam postopek ni bil ravno prijeten, ni pa bil tako strašno boleč, kot sem pričakovala. Priznam tudi, da sem v čakalnici, pol ure prej, vzela tableto proti bolečinam. Najhuje se mi je zdelo to, da sem morala biti med samim postopkom čisto pri miru, saj kot mi je razložil dr. Reš, bi me lahko v nasprotnem primeru preveč “špiknil” in me pri tem poškodoval še kje drugje (lahko pa da je to rekel zgolj zato, da se nisem upala premaknit). U glavnem, si tudi dihat nisem upala. Uroša med postopkom ni bilo zraven, v sosednji sobi je moral opraviti svoj del postopka. Za katerega si je vzel kar precej časa in je tako zamudil moj poseg.

V postopku so dobili 7 jajčnih celic. No, nekaj jih pa je le bilo. Ampak to še ni pomenilo zmage. Te jajčne celice so morale preživeti v posebnih pogojih, se oploditi in prav tako preživeti naslednje tri dni. Tretji dan po odvzemu jajčnih celic naj bi imela vstavitev zarodkov, v kolikor jih bo še kaj ostalo pri življenju. Kar pomeni spet čakanje in upanje.

Že na začetku postopka ti povejo, da moraš biti v postopku čim bolj sproščen, s čim manj stresa. Ampak to je skoraj nemogoče. Vsake par dni čakaš ali bo ali ne bo. In prosiš vesolje, da naj bo naklonjeno do tebe. Hkrati si pa rečeš:”Ah, če mi ni usojeno, mi pač ni! Se ne bom sekirala.” Čeprav se. In kako zelo se.

Tretji dan po odvzemu jajčnih celic sva se ponovno odpravila v Postojno. In čeprav sva močno upala, da se je kakšen zarodek obdržal, sva si po drugi strani govorila, naj ne pričakujeva preveč. Konec koncev je to prvi postopek in ni velike verjetnosti, da nama že v prvem postopku uspe.

S strahom sva vstopila v ambulanto, kjer nama je dr. Reš povedal, da so preživeli trije zarodki. Juhej. Bravo midva. Pripravila sem se za prenos zarodka v maternico in ko sem tako ležala na ginekološkem stolu (že z razkrečenimi nogami), me je ginekolog vprašal:”Ja, vam vstavimo enega ali dva zarodka?!” Ojej. Na to pa nisem bila pripravljena. Zraven je stal tudi embriolog in me vpašujoče gledal. Mislila sem, da ti v vsakem primeru vstavijo le enega. Zmedeno sem pogledala Uroša. “Ja, povej! Ne vem.” In dr. Reš je nadaljeval:”Veste kaj? Sploh niste več mladi in vprašanje, če bo kakšen zarodek sploh preživel. Bomo vstavili kar dva!” “Ja, no…pa dajte!” Saj nisem imela izbire. Seveda me je bilo strah. Dva?! Ojej.

In to je bilo to.

Ponovni pregled z ultrazvokom čez mesec dni. V času, ko naj bi lahko pričakovala menstruacijo pa lahko opravim test nosečnosti.

Priznam, to so bili eni izmed najhujših dnevov v mojem življenju. Test nosečnosti sem seveda opravila prej, preden je bilo priporočeno. In potem še vsak dan, par dni zapored. Kljub temu, da je test pokazal pozitivno, torej nosečnost. Ampak se še nisem upala preveč veseliti, ker enostavno nisem upala preveč upati.

Točno mesec dni po vstavitvi dveh zarodkov sva imela ponovno pregled na Centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo. S tresočimi nogami sem zlezla na ginekološki stol. Ginekologinja je potrdila nosečnost. Sicer se je obdržal le en zarodek, ampak vseeno. Vesela sva bila do neba in nazaj. Malo zadržano, saj naju je bilo vseeno strah, da ne bi bilo kaj narobe, pa vseeno.

Jeza, občutek krivde, doživljanje frustracije,… vse to je normalno, ko se soočamo z neplodnostjo ter s samim postopkom umetne oploditve. Soočanje z najino neplodnostjo in samim postopkom umetne oploditve je pomenilo za oba precejšno psihološko obremenjenost. Pomagalo nama je predvsem to, da sva vedela, da nisva sama v tem. Ter, da sva se lahko o tem odprto pogovarjala tudi s prijatelji, ki se soočajo z enakimi težavami.

Danes sem neskončno hvaležna za vse, kar sva dala čez, da imava doma še eno prekrasno princeso, ki nama vse prevečkrat kravžlja živce.

 

*Vsaka ženska ima že od rojstva točno določeno število jajčnih celic. Ženske imamo torej rezervo jajčec, ki jo imamo za celo življenje. S tem, ko se jajčniki starajo (in seveda me, ženske), se zmanjša ovarijska rezerva.

 

Jerca, po enem tednu doma (slika: Katja Kunstek Photography)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja